Dan državnosti je slovenski državni praznik, ki ga praznujemo 25. junija. S tem praznikom obeležujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni kasneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade pričela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. >>>
Sveto mašo za domovino smo darovali zjutraj ob 8. uri v nedeljo, 24. junija v farni cerkvi. Mašno daritev je daroval domači kanonik Vinko Prestor. Meseca maja letos je namreč minilo 70 let od njegove aretacije in krivične obsodbe na 17 let zapora. Kazen so mu kasneje postopno zmanjšali na nekoliko manj kot sedem let. Gospod kanonik nam je iz svojih osebnih izkušenj spregovoril o domoljubju ter pokončni drži kristjana in državljana. Njegovo pridigo si lahko preberete v nadaljevanju.
Pridiga gospoda kanonika in prelata Vinka Prestorja na praznik rojstva Janeza Krstnika in Dneva državnosti (24.6.2018 )
Danes se spominjamo rojstva Janeza Krstnika, o katerem je Jezus rekel, da med rojenimi od žena ni večjega preroka od njega. Kako je Bog posegel v zgodovino človeštva in njegovo odrešenje, smo slišali v današnjem evangeliju. Ob rojstvu Janeza je mnoge prevzel strah in vprašanje: “Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim” (Lk 1,66). Bog ga je izbral za glasnika svojemu narodu. Klical je k spreobrnjenju in pokori. “Pripravite pot Gospodu, Odrešeniku, ki prihaja. On je tisti, ki bo osvobodil od greha zasužnjeni narod in Božje ljudstvo”. Judovski izvoljeni narod je trpel od okupacije Rimljanov in upal, da se bo rešil. Janez Krstnik je neustrašeno dajal zgled narodno zavednega Juda. Za svoje pričevanje je bil pripravljen ne samo trpeti, tudi umreti. Umrl je mučeniške smrti, kralj Herod ga je dal obglaviti. V svojem videnju se je srečal z Odrešenikom in nanj pokazal in rekel: “Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. In jaz ga nisem poznal, toda ta, ki me je poslal z vodo krščevat, mi je rekel: Na kogar boš videl Duha prihajati in ostati na njem, ta je, kateri krščuje s Svetim Duhom.” Tudi Jezus, Božji sin je bil kot človek Jud. Ljubil je svoj narod. Opominjal in svaril je, ker ljudstvo ni bilo več zvesto Bogu in Mojzesovi postavi. Ljudstvo ga ni hotelo spoznati, ker je oznanjal zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega in da bi se spreobrnilo in zopet postalo izvoljen narod. Ko je zagledal Jeruzalem, se je zjokal in žalosten rekel: “O, da bi tudi ti danes spoznalo, kaj ti prinaša mir. Prišli bodo dnevi, ko te bodo oblegali in z vseh strani stiskali, poteptali te bodo sovražniki in ne bodo pustili kamna na kamnu, ker nisi spoznalo časa, ko se je Bog milostno ozrl nate.” (Lk 19)
Mi pa se danes spominjamo največjega praznika v zgodovini našega naroda. To je dan državnosti, ko je slovenska skupščina pred 27 leti sprejela temeljne osamosvojitvene akte in dan kasneje razglasila neodvisnost. Prav je, da se ozremo nazaj v preteklost, da bolje razumemo dolgoletne želje in uresničenje svobode in samostojnosti ter priznanje samostojne države.
Stoletja smo bili pod tujo oblastjo, tako Habsburžanov kot stare in nove Jugoslavije. Od kod je naš narod črpal moč, da je, čeprav majhen med večjimi narodi Evrope, ostal slovenski. Narodno zavest in slovenski jezik je ohranjala Cerkev. Slovenski duhovniki so oznanjali Božjo besedo v domačem jeziku. Koliko odličnih duhovnikov imamo, ki so kot pisatelji in pesniki oblikovali narod, da je bil med vsemi veren, delaven in kulturno dejaven na evropski višini. Kdo se ne spominja blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki mu je uspelo rešiti Štajersko, ko je prenesel škofovski sedež iz avstrijskega dela v Maribor. Ustanavljal je slovenske šole, ustanovil Mohorjevo družbo z lepimi knjigami in tako izobraževal tudi preprosto ljudstvo. Njegovo geslo je bilo: “Vera je luč, materin jezik pa ključ do narodove omike.” Lahko bi našteli celo vrsto narodno zvestih Slovencev. Ne moremo pa pozabiti največjega pesnika Prešerna, Ivana Cankarja in škofa Jegliča, ki mu je uspelo zgraditi mogočni Zavod sv. Stanislava s prvo slovensko maturo še pod Avstro-ogrsko monarhijo in vzgojiti lepo število intelektualcev.
Po prvi svetovni vojni smo bili znova pod tujo oblastjo, ki je prihajala iz Beograda, enako tudi po drugi svetovni vojni, ko je Slovenija krvavela zaradi pobojev in nasilja nad tistimi, ki niso sprejeli komunistične ideologije. Najbolj je trpela Cerkev in kristjani, ki so bili zvesti idealom Kristusovega evangelija. – V Farnem listu je omenjena 70. obletnica moje aretacije, ki je bila 15. maja leta 1948. Čez teden dni pa sem bil obsojen z odvzemom prostosti na 17 let strogega zapora, 5 let odvzema političnih pravic in 5 let izgona iz domačega okraja v okraj Krško. Kazen so postopno zmanjšali na 12 let, nato še za 4 leta in pol. Tako sem bil skupaj v zaporu 6 let, 6 mesecev in 14 dni.
Iz svojih osebnih izkušenj naj bi spregovoril o domoljubju ter pokončni drži kristjana in državljana.
Marsikdo bo rekel, da se vtikam v politiko. Mnogi ne razumejo, kaj pomeni politika v grškem ali latinskem jeziku. Vendar sem tudi jaz političen človek, saj je državljanstvo in volilna pravica politično dejanje. Politika je usmerjena v ustvarjanje reda, blaginje, pravične obrambe raznih interesov, in to na vseh področjih življenja države; je poseben način pospeševanja skupnega blagra, kar je nujna odgovornost nas vseh državljanov. Janez don Bosco je na zaslišanju odgovoril, da je njegova politika Očenaš.
Po tako imenovani osvoboditvi je bilo vse usmerjeno zgraditi novo državo v duhu Marxa, Engelsa in socialista Kautskega, ki je oznanjal, da je vera opij za ljudstvo. Zato se je bilo treba boriti proti Cerkvi in duhovščini, ki zavaja ljudstvo. Povsod je bila navzoča varnostna služba ali Udba, ki je iskala razrednega sovražnika po geslu: kdor ni za nas, je proti nam. Mnogi duhovniki, ki so se iz pregnanstva vračali v svoje prejšnje župnije, niso dobili dovoljenja. Vrstili so se sodni procesi in obsodbe. Tako je bilo po različnih namišljenih ali podtaknjenih prekrških obsojenih nad 250 duhovnikov in bogoslovcev, nekateri nad 10 let in več, nekaj celo na smrt. V takem ozračju sem nadaljeval gimnazijski študij v Kranju. Šola mi ni delala težav. Zelo uspešen sem bil v matematiki in v šestem razredu gimnazije sem bil celo odličnjak. Prizadevali so si, da bi se vključil v delo mladinske organizacije in postal član Skoja, to je komunistične mladine Jugoslavije. Temu sem se na različne načine upiral. Kako bi mogel kot kristjan postati nasprotnik vere in delati proti sebi ?
Tako sem bil zaznamovan kot nasprotnik izgradnje socializma. Še naprej sem redno hodil k maši, doma smo skupaj vsak večer klečé molili rožni venec, tudi oče je klečal. Ob zvonjenju smo redno molili Angelovo češčenje. Mama nam je to privzgojila ne le kot staro navado, ampak pristno in globoko vero. Naše pravilo je bilo, kakor je naročal sv.Benedikt: Moli in delaj! Skoraj vsako leto smo šli peš na Brezje, velikokrat v Velesovo, ker smo imeli veliko zaupanje v pomoč naše nebeške matere Marije.
Nekega dne v aprilu 1948 me je soseda prišla prosit, če bi napisal nekaj besed kot potrdilo, da nima nobenega drugega fanta, razen njega, ki je bil tedaj kot begunec nekje v Avstriji. Jaz sem to napisal na majhen listič in ji izročil v prepričanju, da ga bo priložila v svojem pismu. V resnici pa je to dala nekemu fantu, ki je ilegalno prišel iz begunskega taborišča v Avstriji. Jaz se z njim sploh nisem nikoli srečal. Njega so izsledili in po govoricah ustrelili. Našli so pismo in to je bilo dovolj, da so me na poti v šolo aretirali in peljali v Kranj v hišo, kjer je Udba imela svoje prostore. Takoj so me zasliševali dopoldne in popoldne. Vedel sem, da se ne bom rešil in da me bodo gotovo obsodili. Zato sem vso krivdo prevzel nase in jih prepričal, da sem jaz kontaktiral, in tako rešil sosedo, da je niso zaprli. Zaprli so me v klet do naslednje sobote, ko so me obsodili. Med razpravo je bilo navedeno, da izhajam iz klerikalne družine, da bi se verjetno povezal s špionažo, verjetno bi celo pobegnil in dobro jim je znano, da bi študiral za duhovnika. Teh imamo že itak preveč. Zato se mu prepove vsak študij v Jugoslaviji. Za zgled srednješolski mladini naj se ga najstrožje kaznuje. V obsodbi je bilo poudarjeno tudi dejstvo, da je obtoženec inteligent, ki se je dobro zavedal predno je nastopil svojo pot. Po daljši razpravi so me obsodili. Sodba pa se je v imenu ljudstva glasila: 17 let odvzema prostosti s prisilnim delom, 5 let odvzema političnih pravic in 5 let bivališča v okraju Krško. Tudi v zaporu, predvsem v Škofji Loki, me niso pustili na miru. Velikokrat so me zasliševali, tudi po pol leta in prevzgajali, da bi postal njihov sodelavec. Vendar me niso mogli pridobiti, četudi so mi obljubljali, da bom prej izpuščen. Pri zadnjem zasliševanju in pregovarjanju je udbovec, ki je prišel iz Maribora, kasneje rekel: “ta pa ima hrbtenico.” Meni pa je te besede zaupal paznik, ki ga je slišal. Potem so tudi nam, političnim, zniževali kazni ob raznih državnih praznikih. Meni so po treh letih in pol zapor znižali na 12 let, nato pa čez tri leta še ostalo kazen. Že kakšno leto prej bi me izpustili, pa je na vprašanje Partijske celice v Šenčurju bilo mnenje: naj ostane noter, bomo pa imeli enega farja manj. Božja previdnost pa je vse obrnila tako, da sem zdaj že enajsto leto kot duhovni pomočnik, kar mi ni žal, prav v Šenčurju.
V vsem času zapora nisem nikoli prenehal moliti in se duhovno, posebno ob nedeljah in praznikih, pridružil sveti maši. Sicer bi me lahko zlomili.
Nikoli pa mi še na misel ni prišlo, da bi se komu maščeval, na-sprotno, zanje sem molil, da bi jim Bog odpustil in pomagal, da bi se spreobrnili, po besedah Jezusa, ki je rekel: “tudi te moram pripeljati v svoj hlev”.
Ob dnevu državnosti nas mora prevzeti ponos, radost in veselje ter hvaležnost Bogu, da imamo svojo državo in da jo je med prvimi priznal Vatikan s svetim papežem Janezom Pavlom II. Ne pozabimo pokojnega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je imel kot tajnik evropske škofovske konference velik vpliv in poznanstva po vsej Evropi ter mnogih Slovencev, ki so tudi kot begunci ostali domoljubi, verni in zavedni Slovenci. Mnogi so dosegli velik ugled in s svojim vplivom v
tujini dosegli priznanje samostojne države Slovenije. Če bi teh ne imeli,
Slovenija ne bi bila priznana kot samostojna država. Danes se sprašujemo, kje je naša narodna zavest, da to državnost gradimo z vso odgovornostjo za dobro vseh državljanov. Slovenska škofovska konferenca je že leta 1990 nagovorila vse kristjane Slovenije: “Vsi kristjani v naši družbi imajo pravice in dolžnost, da se zanimajo za politično življenje in v njej sodelujejo.”
Nisem imel namena govoriti o sebi pač pa spodbuditi, da bi se bolj zavzeli za tisto Slovenijo, ki ima toliko naravnih lepot, da jo občuduje svet, da bi imela tudi pokončne, dobrosrčne in med seboj prijateljsko povezane ljudi. Ne strankarsko razdeljenih. Svetniški kandidat nadškof Vovk je svetoval enemu duhovniku, ki je bil v težavah: “Pojdite na Brezje, potem pa se oglasite”. Tudi mi sledimo temu nasvetu: Pojdimo na Brezje, saj tam je Kraljica Slovencev in jo prosimo, da bi se spreobrnili in postali zgleden narod medsebojne ljubezni v edinosti, pravičnosti in miru. Čas je, da presežemo vse strankarske spore in se kot en narod z zaupanjem obrnemo k Bogu in ga prosimo za Božji blagoslov, da bomo napredovali in zaživeli na tej lepi slovenski zemlji kot vzorni kristjani in državljani.
Amen.