Bogoslužje velikega tedna nas usmerja v največjo skrivnost naše vere, v Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Vrhunec velikega tedna je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velikonočna vigilija na veliko soboto.

VELIKI ČETRTEK

je spominski dan, ko je Jezus s svojimi učenci obhajal zadnjo večerjo, jih posvetil v duhovnike in jim zaupal sveto evharistijo. Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično nakazal tudi z gesto umivanja nog svojim učencem. V vseh slovenskih stolnicah so dopoldne obhajali slovesne krizmene maše, pri katerih so se duhovniki zahvalili za dar duhovništva, blagoslovili pa so tudi krstno in bolniško olje ter posvetili sveto krizmo. Več na spletni strani Družine.
Obrede velikega četrtka smo začeli s sveto mašo Gospodove zadnje večerje. Po Slavi so utihnili zvonovi. Med sveto mašo je bil obred umivanja nog. Po koncu svete maše je sledil prenos najsvetejšega v stranski tabernakelj – “ječo”. Sledila je molitev z Jezusom na Oljski gori. Več slik

VELIKI PETEK

je dan Jezusovega trpljenja in smrti. Ta dan je strogi post. Ob 15- ih, ko se spominjamo ure Jezusove smrti na križu, smo molili križev pot.
Pri obredih velikega petka smo počastili križ. Več slik

VELIKA SOBOTA

je dan, ko smo ob Jezusovem grobu molili in premišljevali Njegovo trpljenje in smrt. Ob 7- ih je bil blagoslov vode in ognja. Več slik

Nato smo v Božjem grobu izpostavili Najsvetejše za češčenje in molitev. Popoldne je bil na fari in po podružnicah blagoslov velikonočnih jedi. Več slik

Ob 19-ih je sledila slovesna velikonočna vigilija. Več slik

V petek, 1. marca, smo se po sveti maši v naši župnijski dvorani srečali z misijonarko sestro Fani Žnidaršič, ki deluje v Bocvani in sicer v mestu Serowe, kjer načrtujejo gradnjo župnišča in veroučne učilnice. Ta večer je bila pri sveti maši namenska nabirka za omenjeno gradnjo.
Na misijonskem srečanju je sodeloval naš župnijski otroški pevski zbor Vesela srca.

V sredo, 14. februarja, smo z obredom pepeljenja, ki je zunanje znamenje minljivosti, pa tudi naše pokore in spreobrnjenja, začeli postni čas in pripravo na veliko noč.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

Povzeto po rkc.si

Več slik. 

»Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru..« (Lk 2, 29).

Današnji evangelij vsebuje besede: »Pojdi domov k svojim ljudem in jim oznani, kako velike reči ti je storil Gospod in se te usmilil.« Besede, »pojdi domov«, so bile morda na nek način klic, da je danes, 29. januarja 2024 ob 17. uri odšel k Gospodu po zasluženo plačilo tudi njegov zvesti in dobri služabnik, stoletnik p. Polikarp Brolih. Kdo ne bi poznal častitljivega Gospodovega služabnika, ki je toliko let delil zakrament svete spovedi na različnih koncih domovine, vse od leta 2007 pa na Brezjah. Romarski kraj, ki ga je pater Brolih leta 1993 takole opisal: »Brezje, ta lepi kraj v deželi pod Triglavom, naj vedno močneje razliva in podarja mir dušam in upanje srcem, ki z vero in hrepenenjem prihajajo k Mariji Pomagaj. Frančiškovi bratje pa naj v ponižni ljubezni uresničujejo Jezusovo naročilo o služenju vsem.« Vse to je p. Brolih sam srčno uresničeval in – služil drugim. Naj se spočije od svojega truda pri Gospodu!

Fotografije so iz biserne maše, ki jo je p. Polikarp obhajal 7. julija 2019 v Preddvoru.

Zadnje čase zime niso več take, kot so bile včasih. Ko pa pade sneg, se izgled pokrajine precej spremeni. Kako je to videti v Šenčurju, si lahko pogledate na slikah dhp Janeza Modica.

V sklopu letošnjega Svetopisemskega maratona, ki se odvija od 20. do 25. januarja, je poleg nenehnega večdnevnega branja Svetega pisma organiziran tudi spremljevalni program. Uvodni dogodek v soboto, 20. januarja, z naslovom Prehojena pot vere, ki se je odvijal v župnijski dvorani v Šenčurju, je bil lep uvod, močno pričevanje in spodbuda zaupanja v Božja pota. Gost je bil Matic Vidic, stalni diakon, pripadnik vojaškega vikariata, specializant logoterapije in prostovoljec pri Romih.

Več lahko preberete tukaj, več slik pa je tukaj.