cerkev sv. Križa
Cerkev je prvič omenjena 6. julija leta 1517 v listini, pisani na kožo. V njej je omenjeno, da je kaprulanski škof Daniel de Rubeis v imenu oglejskega očaka vnovič posvetil oziroma razsvetlil veliki oltar sv. Križa. To je pomenilo, da so imeli prej požar ali pa je bilo potrebno oltar razsvetliti zaradi pregrehe, morda so se cerkve polastili krivoverci. Cerkev je torej na Prebačevem stala že pred letom 1517.
Današnja cerkev Povišanja sv. Križa je bila na mestu nekdanje sezidana leta 1855. Zvonik, ki se tesno prilega cerkvi, je ob gradnji ostal, bil je le nekoliko povišan. Da so krajani zbrali dovolj sredstev za pozidavo cerkve, so prodali “Sela”, to je največji travnik in njive med Šenčurjem in Prebačevim. Veliki oltar je leta 1857 izgotovil Aleš Janežič iz Zaloga pri Cerkljah. Oltarja žalostne Matere božje in sv. Martina v ladji je postavil kipar Marko Petrnel iz Selc.
Po močnem potresu v Ljubljani in okolici leta 1895 so cerkev trdno zvezali in prenovili. Zadnja obnova cerkve je potekala v letu 1994, ko sta cerkev in zvonik dobila novo fasado.
Že prvotni zvonovi so bili vliti iz brona. Velikega so vlili leta 1799, srednjega leta 1830 in malega leta 1717. Večja dva je v prvi svetovni vojni, natančneje leta 1917, odpeljala avstroogrska vojska in bron uporabila za topove. Nadomestila sta ju železna zvonova. Novi bronasti zvonovi, ki so jih vlili v livarni v Žalcu, so bili v zvonik nameščeni 6. maja 2001. Besedilo iz Zbornika občine Šenčur, avtor Simon Šubic
Zadnja leta se na nedeljo sv. Florjana v cerkvi na Prebačevem ob svojem zavetniku zbirajo gasilci. V cerkvi je znan križev pot, ljudsko delo iz sredine 19. stoletja.