Zdenko Candellari že poznamo po otroški slikanici Božični objem, ki jo je pred časom izdala pri založbi Družina, tokrat se predstavlja z novim ustvarjalnim podvigom, zgoščenko Odpri mi vrata. Za učiteljico fizike in kemije to ni glasbeni prvenec, saj je pred štirinajstimi leti že izdala kaseto Gospodovo jutro kantavtorskih pričevanjskih pesmi (še pod priimkom Globočnik). Tokratna zgoščenka pa ima »dodatno vrednost« tudi zaradi dejstva, da jo je posnela po hudi bolezni.
Zdenka, si žena in mati petih otrok v starosti od štiri od enajst let, poleg tega si se pred dvema letoma borila z rakom in ga uspešno premagala … Kako ti je ob vsem tem uspelo »misliti« še na glasbo?
Pesmi so nastajale počasi, kar dvanajst let. Po letu 1994, ko je izšla kaseta, sem se poročila, prihajali so otroci, delo učiteljice je zahtevalo svoje. Kakšnih pet let sploh nisem napisala nobene pesmi. Nastajala je družina, pesmi pa ne. Bog pa se me je dotikal tudi takrat in te močne trenutke sem uglasbila kasneje. Počasi se je širil repertoar, in v meni je bila želja, da posnamem zgoščenko. V nekem obdobju je bilo pesmi za zgoščenko dovolj, časa za snemanje pa ne.
Dokler ni prišla bolezen …
Ob diagnozi rak človek pomisli na vse nedokončane »projekte«, ki jih je želel uresničiti v življenju. Takrat sem si rekla: če bom spet zdrava, bom naredila tudi to. In sem! (nasmeh)
Ali je med dvanajstimi pesmi na zgoščenki tudi kakšna, ki je nastala med boleznijo ali po njej?
Ne, vse so nastale prej.
Tudi Žena zapuščena?
Tudi, čeprav res mnogi vprašajo, ali je nastala med zdravljenjem. Sem se pa čudila nad resničnostjo teh besed, ko mi je bilo težko. Verz »Sem na Golgoto hodila in Ti očitala« mi je prihajal na misel, ko sem ležala v bolnišnici, doma pa je bilo pet otrok. Pomirilo me je, da je poskrbljeno zanje: da je z njimi oče, da so radi pri starih starših, sorodnikih. Na misel mi je prišel tudi F. I. Baraga, tako zgodaj so mu starši umrli, pa to ni bila ovira za svetništvo. In sem se mu opravičevala: »Gospod, usmili se! Moje besede so bile prenagljene.« Kar nekaj pesmi je takih, kot bi jih napisala po bolezni oziroma kot bi jih pisala vnaprej …
Na primer pesem Hvaležnost, kjer poješ: »Ljubim te, Gospod, ker tvoja volja ni mimo moje šla« …
V resnici je pesem nastala v hvaležnosti Bogu, da sem se poročila, da sem postala mati, da je gmotno poskrbljeno za nas, da se imamo radi. Tedaj sem končno spoznala, da je ta moja sreča bila božja volja. »Odprle so se mi oči in sem ga spoznala.« Ves čas je hodil z mano. Odkrila sem, da je bila božja volja ves čas napisana na dnu mojega srca v najglobjih hrepenenjih. Kakšno presenečenje! Jaz pa sem mislila, da tisto, kar je v meni, ni nič dobrega in je treba iztrgati za vsako ceno. Obvaroval me je pred mojo »bikovsko voljo«, ko sem se zaletavala v »samostanska vrata«. Pesem je nastala, ko sem gledala tisto pot od daleč in hvaležna ugotavljala, kako me je moral Bog vleči stran, nazaj, ko sem hotela z glavo skozi zid. Pesem je – kot vse druge – sad prehojene poti. Čakati in zaupati. To je najtežja lekcija, ki jo moram kar naprej ponavljati.
Si pesmi po bolezni oziroma pred snemanjem kaj spreminjala?
Ne. V vsaki je ujet trenutek mojega življenja, ko se me je Bog dotaknil. Kot pravim, so nastajale z »zamikom«, torej že reflektirane, osvetljene. Božji dotiki, priklicani po več letih. Ko sta me dva zaročenca vprašala, če bi jima pela na poroki, sem za to priložnost sestavila pesem Poročna – napisana je sicer zanju, besedilo pa je sad moje izkušnje poroke in zakona …
Dvanajst pesmi, dvanajst glasbenih zvrsti bi lahko rekli. Paleti stilov – od gospla, bluesa, slavilne pesmi, mirne balade, popa in rocka – bi lahko dali skupni imenovalec: pričevanjske!
Dobra označba, sprejmem! Včasih se mi je zdelo, da bi jim lahko rekla moji psalmi. Želim si, da te pesmi ne bi bile samo ozadje, medtem ko klepetamo, ampak, da bi bile slišane.
Molitev, torej?
Zakaj pa ne?! Vendar ne vse v enaki meri. Nekatere pesmi so bolj doživljanje tega sveta. V pesem sem skušala ujeti »božje sporočilo«, tisto, kar bi Bog rad sporočil sodobnemu človeku.
Besedila so zelo neposredna. Jezusa, Boga, Svetega Duha … ne skrivaš za metaforami, kot se pogosto dogaja v poplavi duhovne glasbe. Svet danes potrebuje resnično podobo Boga?
Verjamem v Jezusa Kristusa in ne v Nekoga. In to povem naravnost. Sem take »sorte«, da rada povem naravnost. Sicer me pa tudi sv. Pavel potrjuje v tem, ko pravi: Tolažite druge z besedami, s kakršnimi tudi vas same Bog tolaži. Torej tudi v pesmih ne ovinkarim in ne zavijam v celofan. Poskušam samo čim bolj točno izraziti, kar razumevam. Danes je veliko zmede z new ageom, raznimi meditacijami, energijo in podobnim. Zase vem: če želim povedati, kaj verujem, moram biti konkretna, natančna. Nikogar ne prepričujem, želim pa ljudem povedati, kaj živim, želim jim dati vero. Moje pesmi izražajo vero Cerkve.
Bodo besedila ovirala tistega, ki cerkvenega jezika ne pozna? Komu je sploh zgoščenka namenjena?
Najteže bodo zgoščenko sprejeli tisti, ki imajo do vere in Cerkve predsodke. Tisti, ki cerkvenega besednjaka oziroma svetopisemskih besedil ne poznajo, bodo – če so iskreni – lahko nagovorjeni. Skratka, zgoščenka je namenjena vsem, ki iščejo resnico. Na primer pesem Marija Magdalena sem napisala za človeka, ki obupuje. Koliko je med nami Marij Magdalen! Marija Magdalena v sto tisoč podobah. Ranjenih na njen način, ko mislimo, da smo nevredni ljubezni. Bog pa prihaja v vse situacije, naj bodo še tako blatne in umazane – to bi rada sporočila ljudem z zgoščenko. »Bolna pesem duše ne nasiti«, so rekli že stari Grki. Nima smisla pisati bolnih pesmi v svet, ki je že bolan. Daj naprej tisto, kar zdravi! Rada bi ljudi potolažila, jim vlila upanje …
Upanje tudi na grobu – zgoščenka prinaša (morda prvo) slovensko veselo pesem za vseh svetih dan …
Pred leti me je poklical prijatelj Tilen, ko je prišel na prvi november s pokopališča in mi »pojamral«, da je tako upajoče vesel praznik, oni pa so prepevali same žalostne. Takrat sem napisala refren Kako se veselim, da enkrat pridem pred Boga, potem pa je pesem čakala na nadaljevanje kar kako leto, dokler se nisem spet predramila ob bratrančevi bolezni. V pesem sem ujela bistvo moje, naše vere: zakaj se ne bojim umreti, zakaj se veselim priti pred Boga »mimo protokola«.
Je že nastala kakšna pesem po bolezni?
Ne še. Kot pravim, ponavadi pišem za nazaj. Najbrž še ni preteklo dovolj časa …
KSENJA HOČEVAR
Kantavtorici Zdenki Candellari sta pri snemanju zgoščenke pomagala duhovnika Pavle Kodelja z aranžmaji (tudi kitara, saksofon in spremljevalni vokal) in Alek Zwitter s solo in spremljevalnim vokalom ter drugi glasbeniki na različnih inštrumentih, zgoščenko pa je izdala kot svoj prvenec založba Emanuel.
Zgoščenko Odpri mi vrata lahko naročite po telefonu: 031/705-792.
