V Farnem listu v nadaljevanjih objavljamo življenjsko zgodbo g. Miloša Briškega, duhovnika v Hrastjah
.
Ob 150. obletnici smrti arškega župnika svetega Janeza Vianeja, zavetnika duhovnikov, še posebej vseh župnikov, je na praznik Srca Jezusovega, 19. junija, papež Benedikt za vso vesoljno Cerkev razglasil Leto duhovništva. S tem želi sveti oče nameniti posebno pozornost duhovnikom, hkrati pa tudi vse ljudi spodbuditi k temu, da ponovno ovrednotimo duhovništvo in duhovnikovo poslanstvo v Cerkvi in svetu. Živimo v času, ki mnogokrat ni najbolj naklonjen krščanskim vrednotam in z njimi v zvezi tudi duhovniku, ki te vrednote prvi živi in oznanja. Sodobni človek si želi vse življenjske rešitve in odgovore najti takoj v prvem trenutku, išče cilje na kratek rok, če je le možno brez posebnih naporov in odpovedi. Krščanstvo pa ima svoj najglobji pomen prav v tem, da tudi v križu, trpljenju in smrti človek lahko najde smisel in celo odrešenje. S takšno življenjsko vsebino zmore človek potrpežljivo trpeti in vztrajati, da končno vendarle doseže cilj, ki ga je spoznal kot Božji načrt in si ga želi doseči.
Prav o takšni izkušnji nam bo v Letu duhovništva v Farnem listu pričeval duhovnik g. Miloš Briški, ki že 25 let vrši duhovniško poslanstvo v naši župniji, pretežno v Hrastju in na Prebačevem.
Gospod Briški se je rodil 5. junija 1925 v Šentvidu nad Ljubljano, mašniško posvečenje pa je prejel 17. oktobra 1954. Duhovniško poslanstvo je opravljal na naslednjih župnijah:
Mala Nedelja (Mb), Radenci (Mb), Ljubljana Moste, Mokronog, Ajdovec, od leta 1984 pa je duhovni pomočnik v župniji Šenčur z bivanjem v Hrastju. Še preden je postal duhovnik, je svojo osebno vero in duhovni poklic utrjeval v bridkih preizkušnjah druge svetovne vojne.
.
O tem sam takole piše in pripoveduje:
„Leto 1941 je bilo tisto nesrečno, ki je prineslo težke čase in trpljenje tudi naši domovini.
Na pomlad v mesecu aprilu jo je doletela nemška okupacija. Bil sem še dijak v Škofovih zavodih. Nekaj mesecev mi je manjkalo, da sem dopolnil 16. leto starosti.
Brezskrbna mladost je šla kar mimo mene. Takoj sem moral začeti spoznavati, da časi postajajo zelo resni. Na cvetno nedeljo tistega leta je težki čas že marsikomu pognal strah v kosti. Nemška Štukova letala so prvič preletela ljubljansjko radijsko postajo in odvrgla nekaj bomb. To je bilo znamenje za začetek najhujšega.
Na življenje smo morali začeti gledati z vso resnostjo. Globoko sem začutil vso težo, ki jo je prinesla nemška okupacija. Bilo je zelo hudo. Vedno težje pa je postajalo takrat, ko so nas začeli seznanjati s tem, da bo potrebno stopiti na pot prisilne mobilizacije v nemško vojsko. S tem so se začele porajati misli polne tesnobe. Težka vprašanja so mi začela rojiti po glavi. Ali bom še kdaj prišel domov? Ali bom še kdaj videl svoje domače, prijatelje in druge znance? Ali bom sploh prživel? Ali bom padel daleč od doma na tujem in se me nihče ne bo več spominjal?
Vera v dobrega Boga in pa krščanska vzgoja v domači družini sta mi pomagali, da sem vse hudo lažje premagoval. Biti vojak – to mi je bilo vedno težko in tuje. Pa tudi to je bilo potrebno sprejeti in nastopiti vso težo križevega pota. Treba je bilo stopiti na to pot, obleči vojaško suknjo in od blizu doživljati strahote krute vojne. Po vrhu vsega pa še nastopiti trnjevo pot v ruskem ujetništvu. Samo veliko zaupanje v Božjo pomoč je bilo potrebno. Bogu hvala za veliki dar vere.
Vojaška pot se je za mene začela 11. februarja 1943, prav na praznik Lurške Matere Božje. Misel na Božjo Mater Marijo me je spremljala vse življenje, tedaj pa še posebej. Tako sem se na ta praznik z lesenim kovčkom odpravil od doma v Kranj, od tu pa so me z ostalimi sotrpini s transportom odpeljali preko Podrožice v Innsbruck. Od tam pa čez nekaj ur naprej v Alberschwende v Vorarlberg. V tem kraju se je začela služba v Reichsarbeitsdienstu. Tam sem služil do 15. maja 1943. Tega dne pa so nas poslali v Lenggries na Bavarskem. Tam so nas preoblekli v vojaške uniforme Wehrmachta. Nemci so lahko šli za nekaj časa domov na dopust, Slovenci pa smo morali ostati tam.
Še nekaj besed o tem, kako je bilo pri Arbeitsdienstu. Bilo nas je skupaj precej Slovencev. Med seboj smo se zelo lepo razumeli, lahko smo se tudi slovensko pogovarjali, tega nam nihče ni branil. Potrebno pa se je bilo naučiti tudi nemšekega jezika, zato smo imeli pomoč tolmača. Hitro smo se naučili tujega jezika in se tako tudi z drugimi lažje razumeli. Oficir, ki je bil Nemec, je nas Slovence imel zelo rad.
Rad je poslušal našo slovensko pesem, ki smo jo zapeli med vsakim odmorom. Počutili smo se kar dobro, vendar brez težav tudi ni šlo. Tako se je zgodilo na veliko noč. Slovenci smo imeli lepo navado, da smo ob praznikih šli k sveti maši. Za nas ne bi bilo prave velike noči, če bi ostali brez svete maše. Obrniti smo se morali na višjo komando. Privolili so in nam naročili naj na veliko noč pridemo na zborni prostor. Vsi v praznični obleki in z očiščenimi čevlji smo se zbrali kot je bilo naročeno.
Zagledali smo višjega oficirja, vsega rdečega od jeze. Takoj smo vedeli, da bo huda ura. Vsakega je natančno pregledal, če je primerno urejen. Čakali smo le še na dovoljenje, da lahko gremo. Oficir pa je kar na enkrat zavpil: „Hinlegen!“ In vsi smo se morali vreči na tla naravnost v blatno mlakužo. V trenutku smo bili umazani od nog do glave. Potem pa ukaz: „Zdaj pa izginite in pripravite obleko za parado!“
Praznovanje velike noči se je v trenutku spremenilo v navaden delovni dan. V nas se je vse podrlo. Morali smo to sprejeti in odditi na delo. Vera v srcu marsikaterega pa je storila, da je Luč Kristusovega vstajenja v duši postala še svetlejša. Kdor more razumeti naj razume. Tako je pač življenje ubogega zemljana. Včasih je polno svetlobe, včasih pa polno teme.“
“Kadar nimamo križev, smo nerodovitni!” (sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
.
Pestri trije meseci Arbeitsdienst-a so hitro minili. 15. maja 1943 so nas poslali na Bavarsko v mesto Lenggries. Za tja smo oblekli civilno obleko, kar pa ni pomenilo, da gremo domov na dopust. Zlasti nas, Slovencev, niso pustili domov, ker so se bali, da se ne bi več vrnili, ampak pobegnili kam drugam. Zato smo v Lenggriesu odložili civilno obleko in oblekli uniformo nemšega Wehrmachta. Tako smo postali pravi nemški vojaki. V tem mestu smo ostali le nekja tednov, potem pa so nas poslali v Francijo v mesto Beaune južno od Dijona v Burgundiji. Tu smo imeli intenzivne vojaške vaje in temeljito pripravo na vojaško življenje. Burgundija je sicer lepa dežela z velikimi vinogradi in ravno tedaj je grozdje zorelo in kazalo svojo sladko lepoto…
Mi pa smo se morali ukvarjati z vojaškim urjenjem, ki je bilo združeno z dolgimi pohodi. Včasih je bila pot dolga tudi po 20 km v eno stran, potem pa je ostala še ista razdalja nazaj proti kasarni. Dolga pot je bila za marsikoga velika žrtev. Tudi sam sem imel na nogah hude žulje. Nekoč sem bil tako močno ožuljen, da se me je usmilil celo komandant, ki je bil sicer zelo strog in mi je posodil svojega konja. Konj je kmalu začel dirjati v galop, jaz ga pa nisem znal ustaviti. In čeprav je bila pot dolga, sva bila zelo hitro v kasarni. Komandant je bil zelo zaskrbljen, da se ni kaj hudega zgodilo. Ves prestrašen je prišel k meni, ko sem bil že v postelji in bolniški oskrbi. Postala sva velika prijatelja in me je tudi kasneje prišle večkrat obiskat. Tako človek tudi v hudi stiski lahko spozna pravega prijatelja. To je sicer pregovor, ki danes velikokrat ne zdrži, kajti današnji človek na žalost prevečkrat ne pozna prave hvaležnosti. Zato pa so danes tako čudni časi…
„Na poti odpovedi je težak samo prvi korak.
Ko enkrat shodiš, gre samo od sebe, in ko imaš to krepost, imaš vse.“ (sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
.
… nadaljevanje iz Farnega lista 12/2009:
Iz Francije smo se vrnili v Nemčijo v Horb ob Neckarju. Dodeljen sem bil za delo v magazinu za vojaške obleke. Podoficirju sem pomagal pri delitvi oblek vojakom in pri urejanju skladišča. Oba sva bila kmalu premeščena na drugo mesto. Za mene se je ponovno začelo življenje običajnega vojaka. Toda kmalu se me je lotila težka bolezen tifus. Bolezen mi je povzročala visoko vročino, hud glavobol in vse, kar je s tem združeno. Neko jutro sem se javil zdravniku, vendar me je komandant čete zavrnil. Ni mi hotel verjeti. Najbrž zato, ker so bile tisti dan na seznamu težke vojaške vaje in je očitno mislil, da se želim le zgovarjati in izmikati. Toda bolezen mi ni dopuščala pravega sodelovanja. Z veliko težavo sem še vadil, kolikor sem mogel. Ko sem obnemogel, me je komandant oficir začel zmerjati. Prosil sem ga, naj mi vendarle dovoli obisk zdravnika, ker ne zmorem več. Žugal mi je in rekel: „Dobro, pojdi k zdravniku! Ampak, če te zdravnik pošlje nazaj, se pripravi!“ Šel sem k zdravniku, ki je takoj ugotovil, da imam tifus. „Zakaj nisi prišel že zjutraj,“ je dejal. Povedal sem mu, da mi komandant ni dovolil in da me je celo zmerjal in poniževal. Zdravnik je tega komandanta takoj poklical in mu predstavil moje zdravstveno stanje ter mu naročil, naj me pride obiskat in se mi opravičit. Med njunim pogovorom so mene že spravili v bolniško posteljo. Komandant me je resnično prišel obiskat in popravit krivico, ki mi jo je storil. Odslej je bil popolnoma drug človek.
V času, ko sem ležal v bolnišnici, sem doživel težak letalski napad na mesto Stuttgard. Na stotine ameriških letal je mesto zasulo z bombami in Stuttgard je bil skoraj popolnoma porušen. Skozi okno bolnišnice sem z veliko grozo opazoval ta napad. Ker je bilo to ponoči, je bil pogled še strašnejši. Takrat sem si ves prestrašen želel, da tega ne bi nikoli več doživel. Ko sem okreval od bolezni, ki mi je pustila posledice na srcu, sem dobil lažjo službo. Napovedoval se je nov napad in prišel je ukaz, da tudi iz naše čete odide nekaj vojakov na vzhodno fronto. Postavili so nas v vrsto in vsak tretji je bil izbran za odhod. Med temi tretjimi sem bil tudi jaz.
Dobili smo novo obleko in vse, kar je spadalo zraven obvezne opreme. Pred odhodom pa smo se morali oglasiti še pri zdravniku, da je potrdil našo zdravstveno sposobnost. Pregledoval nas je prav tisti zdravnik, ki me je zdravil zaradi tifusa. Še danes se spominjam, kako me je pogledal, ko sem iz vrste stopil k njemu. „Ja, kaj pa ti delaš tukaj,“ je vprašal. Povedal sem mu, da sem določen za fronto. Zelo odločno je dejal: „Ne, ti ne boš šel nikamor, ostal boš tu!“ Takoj je zavrtel telefon in vse uredil. Ni mi bilo treba iti v boj. Dejal mi je še: „Preveč si bolan, še potrebuješ počitek. Če boš še kaj potreboval, mi takoj povej!“ Bil je resnično pravi zdravnik, ki se je za bolnika resnično zavzel. Še danes sem mu hvaležen za vso prijaznost in dobroto. V njem sem spoznal angela varuha… Pa mnogi ljudje danes tako malo mislijo na Božjo pomoč po angelu varuhu.
… nadaljevanje iz Farnega lista 13/2009:
Iz Horba ob Neckarju sem bil premeščen v lažjo službo v Baden Oos pri Baden Badnu. To je bilo 1. decembra 1943. Prav kmalu so me zopet premestili na Poljsko blizu Krakowa, kjer sem bil približno en mesec. Od tu sem šel v Ukrajino v Lwow in nato v Stanislawow. Tu sem spoznal neko slovensko družino. V prostem času sem se z njimi lahko srečeval in tako vsaj občasno spregovoril slovensko besedo. V tujini se to še na poseben način občuti. Košček domačega sem torej le našel, čeprav sem bil tako daleč od doma. Vendar je bilo to le nekajkrat, saj so nas venomer pošiljali v različne kraje imenovane Stützpunkte. Čas pa je tekel naprej. Prišel sem v kraj Niebelow pri Drohobyču, v Rypne in v druge bližnje kraje, katerih imen se ne spominjam več. Iz teh krajev so nas prepeljali čez prelaz Dukla na Slovaškem, od tu pa na Madžarsko (Košice, Munkačevo, Užhorod…). Z Madžarske smo se vrnili na Slovaško (Prešov, Bardejov, Poprad pod Tatrami, Spisška nova vas…). V Popradu sem doživel razpad samostojne Slovaške države, ki jo je vodil predsednik dr. Tizso. V mesecu avgustu smo prišli na prvo frontno črto. Vedno smo morali biti pripravljeni za pot naprej ali pa nazaj. Ruska premoč je postajala vedno močnejša. Nemška vojska je že morala doživljati težke poti umikanja pred močnejšo rusko armado. Tisto leto je bila zima zelo huda. Velikokrat smo morali prenočevati v snegu in to v najhujšem mrazu. Če se ne motim, je bilo to v vzhodnih Krpatih. Snega je bilo toliko, da smo gazili po celem ne le do pasu, ampak celo do vratu. To je bila strašno težka in naporna pot.Nekega poznega večera smo prišli do zapuščene hiše, kjer smo zakurili in se nekoliko pogreli. Toda komaj smo sezuli premočene čevlje in se za nekaj trenutkov ulegli na slamo, smo že zaslišali streljanje ruske vojske. Tudi topovi so peli svojo strašno pesem. Takoj smo vstali in bežali naprej. Puške smo dali na rame, čevlje pa v roke.
Med potjo se je komu posrečilo, da si je obul čevlje, večina pa smo bežali bosi in gazili sneg, ki je segal do vratu.
„Bolečine se med dobro molitvijo topijo kakor sneg na soncu.“ (sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
… nadaljevanje iz Farnega lista 14/2009:
Dobro se spominjam, kako smo v silvesterski noči leta 1944 bili vso noč na pohodu. Bil je zelo hud mraz. V pokrajini, katere imena se ne spomnim, smo prečkali nek zamrznjen potok, ki je bil precej širok in globok. Na sredi tega potoka se mi je vdrl led. V trenutku sem se znašel v ledeno mrzli vodi. Ker je bilo to na fronti, ni bilo nobene možnosti, da bi se moker do kože, lahko preoblekel. Tako sem do pasu moker taval po poti naprej. Prišli smo do nekega bunkerja, da bi tam prenočili. Mokra obleka se je sušila kar na meni. Posledica tega pa je bil hud prehlad. Poleg tega pa sem dobil še hujše ozebline na nogah. Pravega počitka ni bilo. Ruska vojska nas je strahotno obstreljevala in preganjala, da smo kar naprej samo bežali. V tistih dneh smo šli tudi skozi neko veliko vas, kjer so bili domačini popolnoma obupani. Hiše so bile vse lesene, neke vrste preproste brunarice. Bila je že trda noč, da se skoraj nič ni videlo, kje hodimo. V zraku pa je nekaj strašno zašumelo. Šumenje ni prenehalo, ampak se nam je vedno bolj približevalo. Čakali smo, kaj se bo zgodilo. Bile so tako imenovane Stalinove orgle. Prvič sem doživel in občutil najhujše. V trenutku je bila vsa vas v ognju. Hiše so bile en sam velik plamen ognja. Bili smo sredi vasi in skupaj z domačini smo begali sem ter tja in iskali zavetišče. Šele zjutraj, ko se je zdanilo, smo videli, kaj so povzročile Stalinove orgle. Vse hiše so zgorele. Samo cerkev in šola, ki sta bili zidani, sta ostali. Vsepovsod okrog so ležali ranjeni in pobiti vojaki ter ubogi domačini, ki so ostali brez vsega. Začelo se je tisto težko delo, ki smo se ga vsi bali. Vojaki smo pomagali najprej ranjenim. Poskrbeli smo tudi za tiste, ki so padli, da so bili dostojno pokopani. Takrat ni bilo nobenega človeka, ki bi ne rekel: „Naj se kaj takšnega ne zgodi nikoli več.“Močno sem začutil, kakšen nesmisel je vojna in vse tisto, kar človeka naredi tako strašno nesrečnega, ko naenkrat vse izgubi in tako hudo trpi. Začutil pa sem tudi, da mora biti človek Bogu hvaležen za varstvo, ki ga po angelih varuhih deli tistim, ki Vanj zaupajo.
„Hudič napravi vse, da te spravi v obup.“ (sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
… nadaljevanje iz Farnega lista 15/2009:
Druga svetovna vojna se je počasi bližala koncu in ruska vojska nas je vedno bolj obstreljevala. Tudi bežati ni bilo prijetno. Zgodilo se je, da je bil ob meni od krogle v trebuh zadet nek mladi sovojak. Brez moči je ležal na tleh in me spraševal, če bo preživel. Tolažil sem ga, kolikor sem le vedel in znal, čeprav sem bil tudi sam mlad in nebogljen ter potreben tolažbe, saj sem tiste dni trpel zaradi hudih ozeblin na nogah.
Po dolgem času se je končno pripeljal avto Rdečega križa s prvo pomočjo. Oba so odpeljali v najbližjo obvezovališnico, vendar je oni sovojak zaradi prehude rane med potjo umrl. Mene pa so odpeljali na železniško postajo in me skupaj z drugimi ranjenci odpeljali v bolnišnico. Vožnja z vlakom je bila dolga in mučna. Bolniško osebje pa je bilo zelo uslužno, zato je bilo tudi najtežjim bolnikom in ranjencem veliko lažje. Po dolgotrajni vožnji smo končno prispeli do Prage na Češkem. Toda vse bolnišnice so bile že več kot napolnjene z ranjenimi in obolelimi vojaki. Po dolgem iskanju smo le dobili nekaj prostora v bolnišnici na Hradčanih. Tu so mi skoraj cel mesec zelo skrbno zdravili ozebline. Rdeči križ je bil zares kot pomoč usmiljenega Samarijana. V tem času je bila moja vojaška enota popolnoma uničena in razkropljena. Ko sem se vračal vanjo, sem zvedel, da so vsi moji prejšnji sovojaki padli ali pa so prišli v ujetništvo. Spoznal sem, da sem bil kljub hudim ozeblinam vendarle obvarovan najhujšega. Zopet sem imel dokaz, kako Bog varuje in rešuje tistega, ki vanj zaupa. Kmalu za tem sem se moral vrniti v bolnišnico, ker so se ozebline na nogah ponovile, vendar ni bilo tako hudo kot prvič. Takrat smo imeli zelo dobrega in razumevajočega poveljnika in višjega oficirja. Bil je globoko veren človek. Za vojake je tudi na verskem področju vedno lepo skrbel. Kadar je videl, da bo na fronti hudo, je vedno v veliki skrbi za nas rekel: „Moji vojaki morajo biti v vseh pogledih dobro preskrbljeni. Tudi z Bogom morajo imeti vse urejeno.“ Vedno je poskrbel, da smo bili lahko tudi pri sveti maši.
„Nič ni večjega od presvete evharistije.“ (sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
… nadaljevanje iz Farnega lista 1/2010:
Iz vseh strani smo začeli doživljati napade ruske vojske. Bolj ko se je bližal konec vojne, bolj so se krepili zračni napadi. Ko smo se umikali, smo se zlasti podnevi želeli zateči v gozdove, vendar so granate letele vsevprek. Doživeli smo zelo težek zračni napad. Še danes ne vem, kaj se je pravzaprav dogajalo. Spominjam pa se, da je ena bomba padla dober meter stran od mene in se zarila v zemljo, vendar ni eksplodirala. Priznati moram, da me je tudi tokrat Bog na čudežen način po priprošnji Božje Matere obvaroval in me ohranil pri življenju. Naj omenim, da sem vedno imel pri sebi rožni venec in čudodelno svetinjico Božje Matere, ki ju še danes hranim. Za varstvo sem hvaležen tudi angelu varuhu.
V Banski Bystrici na Slovaškem so nas zajeli Rusi, ki so nas odpeljali v ujetništvo. Češke partizanke so nam pobrale ročne ure. Spominjam se žene, ki je zbrane ure pripenjala na svojo roko od zapestja do ramen ter nas poniževala.
Rusi so nas peš gnali proti taborišču v predmestje Brna. Po poti mi je uspelo z nekaj ujetniki pobegniti. Pri Čehih smo iskali civilno obleko, a nismo naleteli na prijazna ušesa in smo se hočeš nočeš morali vrniti med ujetnike. V taborišču se nas je zbralo okrog 33000 ujetnikov. Začelo se je trpljenje, kateremu ni bilo konca. Pobrali so nam še zadnje, kar smo imeli. Najtežje mi je bilo, ko mi je oficir ob pregledu žepov zaplenil še rožni venec, ki me je doslej povsod spremljal. Začel sem razmišljati, kako bom zdržal te velike stiske brez rožnega venca. Čez dobre pol ure je stopil k meni starejši ruski vojak, ki mi je v stisnjeni pesti nekaj prikrival. Potrepljal me je po rami, se mi prijazno nasmehnil in ponudil v dlan stisnjeno roko ter rekel: „Tole sem ti prinesel nazaj.“ Vrnil mi je rožni venec, ki mi ga je prej vzel oficir. Kljub vsemu strahu, ki sem ga takrat prestajal, sem se sedaj razveselil. Ponovno sem spoznal, da mi Mati Božja narekuje, naj zaupam v njeno pomoč, ki mi prihaja naproti prav preko molitve rožnega venca.
„Svetne obsodbe so Božji blagoslovi.“ (sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
… nadaljevanje iz Farnega lista 2/2010:
Ko smo pristali v ruskem ujetništvu, so nam pazniki pobrali celo tisto, kar je bilo nujno za preživetje. Več kot teden dni nismo dobili hrane in vode, da bi se vsaj malo okrepili. Bilo je zares hudo. Po tednu dni smo bili tako izčrpani, da nas noge niso več držale. Ležali smo po travi in mirno čakali, kaj se bo zgodilo. Če sem v naglici vstal, me je v trenutku obšla slabost in sem padel nazaj na tla. Ko smo tako obnemogli, nas je po 12 skupaj dobilo vsak dan en hlebček kruha, ki je tehtal približno 1 kg. Končno smo dobili tudi kakšen požirek vode, za umivanje pa je že ni bilo dovolj.
Minila sta dva tedna in odgnali so nas proti železniški postaji ter nas natlačili v živinske vagone. Sprva smo kar popadali na gola tla. Ko je prišel stražar, je glasno zakričal, da smo vsi vstali in se znova ulegli na tla, obrnjeni vsi v eno smer. Bili smo natlačeni kot sardele v konzervi. Ko se je obrnil eden, smo se morali za njim obrniti vsi ostali. Tako se je začela vožnja, ki je bila pot v neznano. Vagonska okna so bila zabita z deskami. Prostega pogleda v svet ni bilo, le tu in tam je bila kakšna špranja, skozi katero smo spoznali, da se vozimo skozi Madžarsko mimo Budimpešte v smeri proti Romuniji. Ker sem se v škofovih zavodih učil zemljepisa, sem si približno predstavljal, kje se vozimo. Po poti smo se večkrat ustavili, saj je pot trajala gotovo več kot teden dni. Na mnogih krajih smo stali in čakali po več ur, toda vedno na samotnejših krajih, kjer so nas občasno vse prestrašene izpustili iz vagonov. Ob izstopu nam je slabelo in smo imeli hude vrtoglavice, kar je bilo posledica lakote in izčrpanosti. Spominjam se, kako smo bili ob nekem postanku lačni, da smo 20 centimetersko zeleno koruzo na neki bližnji velikanski njivi dobesedno popasli. To nam seveda ni nič koristilo, pač pa je zdravju samo škodovalo. Lakota je huda stvar. Vse, kar smo prestajali, bi po človeško gledano menil, da to ni bilo mogoče. A bilo je tako.
Preko Romunije smo prispeli do Konstance ob Črnem morju.
„Božja milost nam pomaga hoditi in nas podpira.
Potrebna nam je kakor bergle tistim, ki imajo poškodovane noge.“ (sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
… nadaljevanje iz Farnega lista 3/2010:
Ko smo prispeli v Konstanco, smo ob morju čakali nekaj dni. Vse je kazalo, da nas bodo po morju peljali nekam daleč. Vkrcali so nas na popolnoma razdejano ladjo, na kateri je bil komaj še prepoznavni napis FEODOZIJA. Bili smo prestrašeni in smo imeli zelo čudne občutke. Bili smo prepričani, da nas bodo s takšno slabo ladjo sredi Črnega morja potopili in izbrisali z zemlje.
Po enem dnevu vožnje smo prispeli v Sevastopol, ki je znano mesto na polotoku Krimu in je bilo kakšno leto prej v hudih vojnih bojih popolnoma uničeno in porušeno. Ko smo vsi zaskrbljeni ter strašno lačni in žejni zopet stopili na kopno, je pred nas stopil neki ruski oficir in nas sprejel s posmehljivim nastopom. Z roko je pokazal na porušeno mesto in dejal: „Tukaj pred seboj vidite to nekdaj lepo mesto Sevastopol, ki pa je danes ena sama velika ruševina. To si dobro poglejte. Šele, ko bo to mesto popolnoma obnovljeno in pozidano, boste dobili odpustnico iz vojnega ujetništva in boste lahko šli domov.“ (slike porušenega mesta)
Še danes vidim, kako smo sprejeli to novico. Že tako smo bili v sebi popolnoma potlačeni in od vsega trpljenja uničeni, potem pa še tak lep in prijazen pozdrav, poln zaničevanja in napuha. In prav taka tudi tolažba. Mislili smo si, če je res tako, potem vsaj 10 let še ne bomo videli ljube domovine Slovenije. Z ozirom na stanje, v kakršnem smo bili, je ta pozdrav izzvenel, kot da bi dejal, nikdar več ne boste videli svoje domovine in svojih domačih. Ko nas je oficir prepričal, da ujetništvo ne bo tako hitro minilo, so nas stražarji odpeljali in nastanili na nekem travniku, ki naj bi veljal kot hotel na prostem. Tako so nam namreč povedali, vendar je bilo to zgolj posmehovanje, čeprav smo na tem mestu imeli približno 10 dni zastonj stanovanje, brez hrane in pijače. Nekajkrat smo sicer res dobili kakšen kozarček vode. Hrana pa nam je bila neke vrste „fatamorgana.“ Doživljali smo post v pravem pomenu besede. Postili smo se ne le nekaj dni, pač pa več kot pol leta. Ob vsem tem si pa nismo predstavljali, da je pred nami še več kot 100 km peš poti.
„Vera zmore vse.“ (sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
… nadaljevanje iz Farnega lista 4/2010:
Predno smo se podali na več kot 100 km dolgo peš pot, so ruski vojaki prinesli v umazanih rjuhah zavezanih v cule, polno starih skorij kruha, ki so bile trde kot kamen. Vsak ujetnik je dobil prgišče teh skorij. Oficir je ob tem povedal: „To imate za na pot!“ Čeprav so bile te skorje stare in suhe, so nam dišale kot kakšna sladka potica. Ko smo jih jedli, smo pazili na vsako drobtinico, da se ne bi zgubila. Tedaj smo se vsi še kako dobro zavedali, kaj pomeni imeti vsakdanji kruh. Zase lahko rečem, da sem se takrat spomnil na vsak najmanjši košček kruha, ki sem ga kot otrok nehvaležno odklonil ali celo zavrgel. Kruh je zares zelo velik dar, je blagoslov, ki je vreden vsega spoštovanja. Za vsak košček bi se ljudje morali vsak dan sproti zahvaljevati Bogu. Tako smo ob misli na kruh, lačni in žejni, začeli dolgo pot v neznano.
Nihče od nas ni vedel, kam gremo, kdaj bomo dospeli na cilj in kakšna bo naša usoda. Poleg lakote, žeje in utrujenosti nas je še bolj težila in morila misel, kaj bodo z nami naredili. Prišli smo na cilj. Pred nami je bilo mesto Evpatorija. Na prvi pogled je bilo to mesto videti zelo prijazno. Kaj nam pa bo dejansko to mesto prineslo, smo lahko le ugibali. Ruski oficir, ki nas je sprejel, nam je ob pozdravu povedal: „Tu, v taborišču boste stanovali. Delali pa boste v kamnolomu, ki je zelo velik. Delali boste tudi v peskokopu. Iz morja boste kopali pesek. Imeli boste še veliko drugih opravil. Dela ne bo zmanjkalo.“ Ukaz za delo je bil vedno kratek in jedrnat. Vse je bilo zelo strogo. Vedno so poudarjali: „Če boš naredil toliko, kot je naročeno, boš dobil obrok hrane, drugače pa nič.“ Na prvi pogled so bili do nas zelo skrbni. Ko pa si vso zadevo spoznal nekoliko pobliže, pa si lahko začutil, da je bilo vse skupaj zgolj izkoriščanje ubogega delavca. Ob tem smo se ujetniki zavedali, da bo potrebno zelo trdo delati in veliko, veliko trpeti. Lakota, žeja, utrujenost, izčrpanost, kamnolom, peskokop, večkrat pa še delo na solinah…
„Včasih pravijo: „Bog kaznuje tiste, ki jih ljubi.“ To ni res.
Preizkušnje za tiste, ki jih Bog ljubi, niso kazni, pač pa milost.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
Kako bo s hrano, smo si kar predstavljali. Bilo je točno povedano, če boš natolkel toliko gramoza, kot je ukazano, boš dobil toliko, če ga boš manj, tudi če ne boš zmogel, ne boš dobil nič. Za življenje in zdravje delavca jim ni bilo veliko mar. Če se je komu posrečilo preseči normo, je pri večerji dobil na hrano žlico bučnega olja. Ta hrana pa je bila zgolj zavreta voda in če si imel srečo z delom, je bila ta zabeljena z žlico olja. To je bila večerja in zaslužek celodnevnega dela. Sliši se zelo smešno, vendar nam je to takrat pomenilo zelo veliko. Zato smo se potrudili, če se je le dalo. Med delom smo večkrat dobili tudi vodo, da smo se vsaj malo odžejali. Za likof pa je mnogokrat prišel zvečer okrog 10. ure še ukaz, da smo namesto počitka morali iti še na železniško postajo, kjer smo preložili po 20 ali več vagonov pšenice. Tako je minil velik del noči, namesto še kako potrebnega počitka. Vstajali smo zjutraj ob 4- ih, ob 5- ih pa smo redno začeli s trdim delom. Tako je bilo dan za dnem, skoraj vedno tudi ob nedeljah. Zato ni bilo nič čudnega, da smo bili vsi, od prvega do zadnjega pravi okostnjaki, da drug drugega skoraj nismo več prepoznali.
Glede hrane naj dodam, da smo obrok dobili vsak dan zjutraj, opoldan in zvečer. Vendar vse skupaj velikokrat sploh ni bilo podobno hrani. Zjutraj smo dobili eno skodelico vode, ki je bila nekam rjave barve. Rekli so, da je to kava, vendar dišalo ni po kavi. Podobno je bilo, kot da so v tej vodi kuhali suhe hruške. Poleg te vode so dali majhen košček mokrega ječmenovega kruha. Za kosilo smo dobili malo zavrete vode, v kateri je plavalo nekaj ječmenovih zrn, za drugo jed pa še dve žlici kuhane kaše. Za večerjo smo dobili zopet pogreto vodo s kakšnim plavajočim zrnom žita.
Tako je bilo vsak dan. Krompirja v taborišču nismo videli nikoli.
„Človek ni samo delovna živina, je tudi duh, ustvarjen po Božji podobi. Nima samo materialnih potreb in prostaških teženj, ima še duševne potrebe in teženja srca. Ne živi le od kruha, pač pa tudi od molitev, vere, češčenja in ljubezni.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
V vseh letih taborišča sem enkrat le imel srečo, da sem prišel do zelenjavne hrane, ki sem jo zelo pogrešal. To je bilo nekega večera, ko je prišel v taborišče voznik, ki je s tovornjakom prevažal zelenjavo. Vodja taborišča je prosil za enega ujetnika, da bi mu pomagal, ker se mu je prevrnil tovrnjak z zelenjavo. Naš vodja je torej prosil, naj se kdo prostovoljno javi za pomoč. Čeprav sem bil utrujen od trdega dela, sem se javil in šel z voznikom pobirati zelenjavo, ki se je raztresla po cesti. Ko sva vse pobrala, mi je dejal, naj si naberem, kar hočem in kolikor hočem. Spoznal sem, da je bil to dober človek, ki je imel razumevanje za človeka v stiski. Začel sem torej nabirati samo čebulo. Napolnil sem vse žepe in še vrečko, ki sem jo imel za slučaj vedno pri sebi. Zakaj sem nabral samo čebulo? Spomnil sem se namreč, kako mi je pred leti neki starejši mož pripovedoval, kako je bilo, ko je bil med prvo svetovno vojno v taborišču, v katerem je razsajala bolezen tifus. Zdravnik, ki je bil tedaj tudi ujetnik, jim je predlagal, naj jedo veliko surove čebule, ki prepričuje omenjeno bolezen. Tudi v našem taborišču se je pojavil tifus, zato sem si ob tej priložnosti nabral veliko čebule in jo potem vsak dan jedel. Skoraj vsak dan je ta strašna bolezen koga pokopala. Meni pa je Bog prizanesel in nisem zbolel. Mogoče je res pomagala čebula, ki sem jo tisti večer nabral. Z vso gotovostjo zopet lahko rečem: Božja previdnost je vedno na delu, še posebej tedaj, ko človek potrebuje Božjo pomoč. Imeti mora samo živo vero in globoko zaupanje. Današnji človek pa na žalost velikokrat misli, da si lahko pomaga kar sam!
„Zanesljiv, edin način, da ugajamo Bogu je, da ostajamo poslušni Njegovi volji tudi v najtežjih življenjskih okoliščinah. Pri nekaterih je to bolezen, ki jih preizkuša in očiščuje; pri drugih je to revščina, spet pri drugih je nevednost in zaničevanje, ki jih žal spremljata med posvetnimi ljudmi; spet pri drugih notranje in moralne bolečine, pri vseh pa najrazličnejše trpljenje, ki se kaže na tisoč načinov.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
Čas v ujetništvu je tekel počasi in prav nič ni kazalo, da se bomo kaj kmalu lahko vrnili domov. Misel na dom pa je bila vedno bolj navzoča in hrepenenje po domu je postajalo vedno močnejše. Že več kot pol leta nisem imel nobene zveze z domom. V vsem tem času smo domov lahko pisali samo enkrat. Dali so nam neke stare dopisnice, ki verjetno sploh niso bile več veljavne. Napisali smo lahko le pozdrave in nič drugega. Izgledalo je tudi, da pošta sploh ni šla naprej, pač pa so jo poslali naravnost v koš. Kar smo napisali, je bila le prevara in to je naše trpljenje še povečalo. Vedno bolj me je skrbelo, če so doma še vsi živi in če niso bili kam odpeljani.
Ujetniki smo bili le številke in vprežna živina, ki jo je treba najprej izkoristiti, potem pa pospraviti. Prav po Stalinsko!
Zvedeli smo, da je Mednarodni Rdeči križ večkrat posredoval za nas, vendar vedno brez uspeha. Tudi pomoč v obliki hrane je bila menda večkrat poslana, vendar nikoli ni prišla v prave roke. Stradanje nas je do kraja izčrpalo.
Dobro se še spominjam 6. avgusta 1945, ko je na japonsko Hirošimo padla ameriška atomska bomba, ki je povzročila pravo razdejanje in strašno trpljenje nedolžnih ljudi. V znamenje veselja nad tem zločinskim dejanjem smo bili ta dan prosti dela. Ves dan smo lačni in žejni morali stati v vrstah in poslušati izčrpna poročila o tem strašnem dogodku, ki je pretresel ves svet. Sonce nas je strašno peklo in mnogi so omedlevali ter padali po tleh. Poleg tega pa še zaskrbljeni, kaj se bo zgodilo z nami. Ruski vojaki pa so slavili zmagoslavje in to zalivali z vodko. To je bilo zmagoslavje ob tolikem trpljenju, ki ga je povzročila atomska bomba! Kakšna zaslepljenost! Kam je prišla človeška pamet!
„Živali imajo pogosto več človečnosti kot nekateri ljudje.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
(se nadaljuje)
