Od svojega prvega obiska Brezij si Katarina Zmrzlikar ni zapomnila Marije, temveč smučarko Matejo Svet. »Z družino smo stali v množici in nekje sredi maše sta starša opazila Matejo Svet. Ob tem se mi je kraj zazdel res nekaj posebnega, saj sem bila v istem prostoru kot bitje, ki sem ga občudovala na belih strminah in oponašala na domačih stopnicah,« opisuje danes 24-letna profesorica razrednega pouka, katehistinja, animatorka in romarica iz Hrastja pri Šenčurju svoje prvo srečanje z Brezjami. A ker so bili vsi pomembnejši dogodki v njihovi šestčlanski družini zaznamovani z mašo »Materi Božji na čast«, je občutek Marijine stalne materinske navzočnosti počasi le zasenčil spomin na Matejo Svet. Brezje so danes zanjo poseben kraj, kjer sta si z Marijo na »ti«, kraj, o katerega veličini ji govorijo zahvale za Marijinim oltarjem in kraj, kjer se vsakemu ponuja velik »bonus«, da se posebej priporoči Mariji.
Katarina je letos vodja odbora za pripravo programa romanja na Brezje ob koncu šolskega leta. Zanjo bo to četrto večje romanje na Brezje, prvič je poromala kar s kolesom kot maturantka Škofijske klasične gimnazije iz Šentvida. A pravo romanje je bilo šele tisto peš, pred petimi leti, ko je kot študentka sredi noči že »komaj postavljala levo nogo pred desno« … Tako se spominja poti iz Šentvida do Brezij, ki jo vsako leto prehodi na desetine dijakov in študentov, njihove štajerske vrstnike pa hvaležnost vodi na Ptujsko Goro. Letošnje romanje na Brezje bo malce drugačno – krajše, več bo spremljevalnega programa in poudarka na skupnosti, da bi ga bolj približali mladim. Pa jih je danes sploh še mogoče navdušiti za romanje? Katarina pravi: »Mladi naredijo vse za nekaj, kar jim je vredno. Vprašanje pa je, ali jih znamo spodbuditi, da v tem prepoznajo nekaj pomembnega zase.« Sama skuša navduševati z osebnim nagovorom in z izkušnjo, ki je spodbudna.»S prijateljico sva šli na to romanje, ker sva ga želeli enkrat doživeti. Lepo in smiselno se mi zdi na tak način končati šolsko leto. Proti koncu poti so sicer prišli trenutki, ko bi se kar ulegla na tla, a napor ima smisel, saj sem vedela, zakaj sem se odločila za romanje, moj cilj je bila zahvala pri Mariji na Brezjah.« Po prvem vtisu množice nepovezanih romarjev, po številnih nočnih pogovorih, iskanju poti in devetih urah hoje se spominja predvsem prijetnega občutka povezanosti: »Najmočnejše doživetje je bilo na koncu, ko smo bili vsi romarji zbrani v cerkvi. Po prečuti, utrujeni noči smo se čutili tako močno povezani. To mi je dalo poseben občutek veselja, navdušenja in hvaležnosti.« Romanje je doživela kot način graditve odnosa z Bogom: »Hoja me čisto naravno prisili v to, da svoje misli uglasim na Boga, razmišljam o cilju, namenu svoje poti.«
Brezje niso njena edina izkušnja romanja – že vrsto let obiskuje taizejska novoletna srečanja po evropskih mestih, bila je tudi v Taizeju, na svetovnem dnevu mladih v Kölnu pa je doživela povezanost romarjev z vsega sveta. Kako pomembno je izkustvo skupine za mlade, ve iz lastne izkušnje, saj so bile ravno različne skupine – bolj kot domača župnija – ključne na poti njene rasti v veri. Ob koncu osnovne šole je v eni od teh začutila: »Ta skupina diha drugače kot druge. In potem sem ugotovila, zakaj: ker so povezani v veri, zavedajo se navzočnosti Boga med njimi«.
Ker je po naravi »človek akcije«, je kot dijakinja in študentka sprejela številne izzive, ki so ji ob dragocenih izkušnjah prinesli tudi »uglašenost in povezanost z Bogom«. Deset let je kot udeleženka, animatorka in voditeljica del počitnic preživljala v Kanjem Dolu, bila je animatorka pri Sv. Duhu v Škofji Loki pri uršulinkah, na duhovnih vikendih šentviške škofijske gimnazije in pri Mavrici, že peto leto pomaga v tehnični ekipi za pripravo srečanja v Stični, lani pa je z Gregorjem Kunejem zasnovala še skupino Iskre, ki želi povezovati po župnijah dejavne mlade. Ob vsem tem najde čas še za kolesarjenje in za pomoč doma na kmetiji – z dobro voljo in zanjo značilnim nasmehom vse zmore.
V prihodnje pa bo svoje moči preusmerila predvsem v domačo župnijo, kjer je v minulem veroučnem letu že sprejela izziv poučevanja verouka za 6., 7. in 8. razred ter vodenje birmanske skupine. Delo z najstniki ji je v veselje: »Samo zaznati moraš njihov svet in iz njega izhajati. Zelo se zanimajo za vero, veliko sprašujejo, potrebujejo le sogovornika. Težava pa je, da doma nimajo podpore, da bi to zanimanje poglabljali in krepili.«
In še nekaj je posnemanja vredno – za Katarino letošnji sklep šolanja nikakor ne pomeni konca zahvalnih romanj, tokrat jo bo na pot vodila hvaležnost za prve delovne in druge zanimive izkušnje zadnjega leta. Razlogov za hvaležnost nikoli ne zmanjka, je prepričana, zato bo z drugimi mladimi letos k Mariji na Brezje romala pod geslom: »Druži nas Jezus, družina je Jezus«. MICA ŠKOBERNE
Vir: Družina 26 – 29.junija 2008, foto: Jasna Repa
