• župnija sv. Jurija, Šenčur

  • Slovesnost zlate maše g. Antona Slabeta

13. julij 2014

Slovesnost zlate maše g. Antona Slabeta

Več slik slovesnosti je tukaj.

V nedeljo, 13. julija, smo pri sveti maši ob 10. uri obhajali zlati jubilej mašništva našega dolgoletnega župnika in sedanjega arhidiakona prelata Antona Slabeta. Gospod zlatomašnik je med sveto mašo tudi blagoslovil obnovljeno fasado naše farne cerkve. Osrednji nagovor med sveto mašo je imel njegova eminenca kardinal dr. Franc Rode. Sveti maši, katere se je udeležilo tudi lepo število narodnih noš, je sledilo še prijateljsko srečanje pred cerkvijo ob spremljavi Orkestra občine Šenčur.

Kard. Franc Rode, Zlata maša prelata Antona Slabeta, pridiga
Šenčur, 13. julija 2014

Evharistična daritev, h kateri smo se zbrali danes v Šenčurju, je posebno slovesna in polna svetega veselja in hvaležnosti Bogu za dar duhovništva, ki ga je pred 50 leti prejel vaš nekdanji župnik g. prelat Anton Slabe. Veselje in hvaležnost za vse milosti, ki jih je Gospod Bog po njegovih rokah skozi desetletja delil vernim kristjanom tega kraja: koliko krščenih otrok! Koliko parov pripravljenih na sveti zakon! Koliko razdeljenih obhajil, koliko potolaženih v spovednici! Koliko bolnikov, ki so, okrepljeni s sveto popotnico in bolniškim maziljenjem, v veri in upanju prestopili prag večnosti! In koliko kristjanov, ki so ob svetlem zgledu krščanskega življenja in trdne vere svojega pastirja ohranili vero v časih preganjanja in jo predali svojim otrokom! Za vse to se s povzdignjenim glasom v prekipevajočem veselju zahvaljujemo Bogu in današnjemu slavljencu.

Bogu, ker on izbira »izmed ljudi in postavlja duhovnike ljudem v korist, da opravljajo daritve za grehe«, kot pravi Sveto pismo (Hebr 5, 1-4). Pobudo ima vedno On, On kliče svobodno in nepredvidljivo. On je Gospodar žetve, ki pošilja delavce na polja, zrela za žetev. »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in poslal, da greste in obrodite sad, ki ostane,« pravi Jezus apostolom (Jn 15,16).

S sv. Pavlom se duhovnik zaveda: »Bog mi je dal milost, da sem služabnik Jezusa Kristusa med ljudmi in opravljam sveto službo za Božji evangelij, da bi tako vsi postali Bogu prijetna daritev, posvečena v Svetem Duhu« (Rim 15,16). Zaveda se, kot pravi apostol, da ga »je Bog imel za vrednega, da mu zaupa evangelij« (1 Tes 2, 4).

In koga je poklical? Fanta iz Bukovščice, najmlajšega iz družine sedmih otrok, ki je med vojno v krutih okoliščinah izgubila očeta in se razšla po svetu. Tako je mali Tonček pristal pri dobrih ljudeh na Jesenicah, se – bister in vedoželjen – vpisal v gimnazijo in se ob koncu srednje šole odločil za duhovniški poklic. Po takem tragičnem otroštvu, po letih povojnih ponižanj, bi se mladega fanta kaj lahko polastila zagrenjenost in sovraštvo ter se sprevrgla v maščevalnost. Nič od tega. Vse to je kot pravi Kristusov učenec z Božjo milostjo premagal. Ni bil ujetnik nesrečne preteklosti, ampak je s svobodnim korakom neobremenjen stopil v življenje. In tak je hodil skozi leta – dostojanstven in veder, vse do danes.

In njegova odločitev za duhovništvo! Nedvomno je tu jasen in močan Božji klic, ki se mu je težko upirati. Pa vendar! V petdesetih letih 20. stoletja, v letih triumfalnega komunizma, ki je napovedoval konec vere in Cerkve in je prepričeval ljudi, da se z njim konča zgodovina, ker bo ustvaril raj na zemlji in človek ne bo več potreboval Boga, se v tistih letih odločiti za duhovniški poklic presega meje razumljivosti. In vendar so bili takrat slovenski fantje – bolj številni kot danes – sposobni takega junaštva, take svete kljubovalnosti, ker so imeli močno vero in globoko ljubezen do Cerkve, prepričani, da s tem najbolje služijo svojemu narodu.

Dragi prijatelj! Bog te je torej poklical in ti si odgovoril. Božja milost v tebi ni bila prazna. Lahko bi se pustil premamiti od »posvetnih skrbi in zapeljivosti bogastva«, vendar je seme Božjega klica padlo na dobro in rodovitno zemljo tvojega srca in obrodilo sad.

Duhovnik je vzet izmed ljudi in v korist ljudem. Ostane torej človek s svojimi slabostmi, toda v moči duhovniškega posvečenja skrivnostno vraščen v Jezusa Kristusa – Glavo, ki je edini veliki in večni duhovnik nove zaveze: »Eden je srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal sam sebe v odkupnino za mnoge« (1 Tim 2, 5).

Duhovnik predstavlja Jezusa Kristusa, je njegov namestnik. Po njem je On, edini večni duhovnik, navzoč sredi svojega ljudstva. V duhovnikovem glasu odmeva Kristusov glas, po njegovih rokah prihaja na ljudi milost, v njegovem srcu čutimo utrip Jezusovega srca. Po njem Kristus nadaljuje svoje delo odrešenja. Po njem Jezus obnavlja svojo daritev na križu.

Duhovništvo je neizmerno velika milost, znamenje zaupanja, ki ga ima Bog do človeka, izbranega za sveto službo. In v moči te izbire, tega izrednega daru, lahko služi Božjemu ljudstvu kot »živo orodje Kristusa, večnega duhovnika, in nadaljuje njegovo delo« (D 12). Vsak duhovnik na svoj način zastopa Kristusa samega in je zato obdarjen s posebno milostjo, da more v službi ljudem primerneje težiti za popolnostjo tistega, ki ga predstavlja. Za svojo slabost dobiva zdravilo iz svetosti njega, ki je za nas postal veliki duhovnik, »svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov« (Hebr 7, 26).

In kaj Bog pričakuje od človeka, ki ga je izbral za sveto službo? Papež Benedikt odgovarja: »Biti duhovnik pomeni postati Jezusov prijatelj, iz dneva v dan bolj prijatelj, do konca življenja. Bog mora živeti v njem in on v Bogu. To je njegova poklicanost. Samo tako bo njegovo duhovniško delo obrodilo sadove« (Krizmena maša, 13. 04. 2006).

Duhovništvo zahteva popolno darovanje samega sebe. Eno od vprašanj, ki jih škof zastavi kandidatu pred mašniškim posvečenjem, se glasi: »Ali se hočeš z velikim duhovnikom Kristusom, ki se je za nas daroval Očetu kot čista daritev, vedno bolj združevati in skupaj z njim postati žrtveni dar Bogu v slavo in v zveličanje duš?« Oblika vprašanja je nenavadna. Škof ne vpraša: ali si pripravljen delati za srečanje med Bogom in ljudmi, ali se boš trudil, da bi se ljudje približali Bogu, ampak: ali hočeš skupaj s Kristusom postati žrtveni dar Bogu v slavo in zveličanje duš? Tu ne gre za to, da se trudiš, da nekaj delaš, ampak za to, da nekaj postaneš, da nekaj si. Ne gre za nekaj storiti, ampak za biti. Duhovnikova predanost poklicu ne zahteva samo, da nekaj svojega daruje Bogu, svoj čas, svoje sposobnosti, svoje imetje, temveč terja, da daruje sebe, vsega sebe, svoje srce, svojo dušo in telo. Biti žrtveni dar Bogu v slavo in v službi Cerkvi pomeni dati Bogu vso svojo ljubezen, svojo usodo, svoj danes in svoj jutri, svojo večnost, kajti »ti si duhovnik vekomaj«. To pomeni nič ohraniti zase, nič pričakovati zase, nič delati zase. To pomeni radikalno odpoved sebičnosti, iskanju sebe, uveljavljanju sebe. To pomeni biti z vsem srcem in vso dušo predan Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi.

Pri zadnji večerji je Jezus molil za apostole: »Oče, posveti jih v resnici. Tvoja beseda je resnica« (Jn 17, 17). To pomeni: prežari jih z besedo resnice. Pritegni jih k svojemu Sinu, ki je resnica. Povezanost z Jezusom, iskreno prijateljstvo z njim, je srž duhovniškega življenja, tako da s sv. Pavlom lahko reče: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2, 20). Da, za duhovnika je bistvena globoka povezanost s Kristusom, notranje poznavanje Kristusa, osebno srečevanje z njim, ljubezen do njega.

Prav to in naprej to ljudje pričakujejo od duhovnika: da zaznajo, kako močno je povezan z Jezusom, kako globoko prijateljstvo ga veže z njim in kako ga to prijateljstvo polagoma dela podobnega Jezusu. In so srečni, ko v njegovem življenju in njegovih besedah, celo na obrazu in v njegovem pogledu zaznavajo Jezusove poteze in lastnosti: ljubezen, usmiljenje, krotkost, ponižnost, resnicoljubnost, pravičnost, pogum in neustrašenost.

To edinstveno razmerje s Kristusom naredi iz duhovnika človeka evharistije. Iz nje črpa moč za svoje duhovno življenje in za svoje pastoralno delo. Vsakdanje obhajanje evharistične skrivnosti ga navaja k temu, da vse njegovo življenje postane daritev Bogu. Tako je sveta daritev vsak dan novo dogajanje, ker je vsak dan nova priložnost za bližanje Bogu. Evharistija je vselej ura »ljubezni do konca« in stalno poziv k odpovedi sebi in predanosti Bogu in bratom. Ko obhaja daritev svete maše, se mora sam darovati Bogu, da Boga lahko daje drugim. To je njegovo poslanstvo. Ko vernim deli posvečeni kruh, pravi: »Kristusovo telo.« To je neskončno več od vsega, kar ima in kar je. Kot človek tega ne more dati, kot duhovnik pa ima privilegij, da na roko in v srce vernika položi živega Boga. In ko v zakramentu sprave reče grešniku: »Jaz te odvežem tvojih grehov«, to pomeni, da je človek rešen krivde in bremena svojih grehov. Dana mu je možnost, da vstane, začne znova in se napoti v pravo smer, k Bogu.

Duhovnik – človek evharistije, je tudi človek besede. Ko se pripravlja, da oznanja Božjo besedo, jo mora sam najprej poslušati v svojem srcu in se vprašati, kaj najprej pove njemu. Beseda mora najprej nagovarjati njega, preden jo podaja drugim. Cilj njegovega oznanjevanja je upanje in radost vstajenja. Duhovnik že s svojim načinom življenja – celibat zaradi nebeškega kraljestva – in s svojo besedo pričuje za vstajenje in večno življenje. Če zares verjame v to, kar oznanja, ne išče sebe in se ne boji, da bi v tem življenju kaj zamudil. Kot človek vstajenja ve, da ima pred sabo večnost. Zato je svoboden, neizmerno svoboden, na voljo Bogu in ljudem. Na krilih svobode gre k drugim, da jim lajša trpljenje, prinaša upanje, jih potrjuje v vrednosti življenja in jim vliva veselje do življenja. Vzame si čas. Njegov življenjski ritem se umiri. Ne lovi vsakega bežnega trenutka, ker ve, da je ves čas pred njim. Zakaj je danes toliko tesnobe? Zakaj ta neučakanost? Zakaj se nam vedno mudi? Zato, ker se bojimo, da bo šlo nekaj pomembnega mimo nas, ker nimamo vere v večnost pred nami.

Duhovnik, človek vstajenja, je svoboden pred časom, zato lahko prinaša mir, ki ga daje Kristus. Danes potrebujemo predvsem upanje, ki nas osvobaja iz oklepa zaprtega časa. Kajti pred kristjanom je odprta prihodnost, imenuje se večnost, neminljivo življenje.

Dragi prijatelj Tone! Pred 50. leti si prvič pristopil h Gospodovemu oltarju, zvest notranjemu klicu. Vsa ta leta si odgovarjal na Božji klic in si izkušal, da je Božja milost močnejša od človeške slabosti, prepričan, da prejemaš več kot daješ. Za novo mašo si si izbral besede, ki so hkrati tvoja najgloblja želja in tvoj duhovniški program: »Da bi pričeval o Luči.« Da, pričeval si o Bogu, ki je luč in v njem ni teme, o Kristusu, ki je vélika luč v teminah sveta. Oznanjal si ga z besedo in življenjem, intimno povezan z njim si se vraščal vanj in z »odgrnjenim obrazom odseval Gospodovo slavo in se spreminjal v isto podobo, iz sijaja v sijaj« (2 Kor 3, 18), ves čist in svetal.

Svoje duhovništvo si živel pošteno in odgovorno, z velikim dostojanstvom. Nisi se izmikal svojim dolžnostim. Takoj po posvečenju si bil štiri leta kaplan, nato skoraj pet let župnijski upravitelj in potem 19 let župnik v Šenčurju, kjer si pustil neizbrisne sledi kot skrbni in modri pastir. Nato štiri leta župnik v Pirničah. Ko sem 1997. leta postal ljubljanski nadškof, sem te prosil, da prevzameš vodstvo bogoslovnega semenišča. Na tem mestu si ostal 10 let in vzgojil plejado duhovnikov, za kar ti Cerkev na Slovenskem dolguje trajno hvaležnost. Potem si bil nekaj let generalni vikar in arhidiakon celotne Gorenjske, kar si še vedno. Kmalu po prihodu v Ljubljano si postal kanonik metropolitanskega kapitlja. Leta 1998 ti je papež Janez Pavel II. podelil častni naslov prelata.

Vse te odgovorne službe si opravljal vestno, odgovorno in predano. Nikoli nisi iskal sebe. Za vse to se ti danes Cerkev na Slovenskem in posebno ljubljanska nadškofija iz srca zahvaljuje. Za odlično vodenje ljubljanskega bogoslovja pa ti dolgujem prav osebno hvaležnost.

Ko se duhovnik po petdesetih letih dela v Cerkvi ozre na prehojeno pot, mu iz srca spontano privre vzklik Terezije Avilske: »Misericordias Domini in aeternum cantabo.« Gospodovo usmiljenje bom na veke opeval. Hvaležen je za dar svetega poklica, hvaležen za čast, da je smel delati za Božjo slavo in človekov blagor. Nič zato, če ni vedno videl sadu svojih naporov. Za njim bodo prišli drugi, ki bodo nadaljevali njegovo delo. In Cerkev bo živela in rasla do dneva Gospoda Jezusa Kristusa. Njemu čast in slava in moč in oblast na veke vekov. Amen.

Ob svoji zlati maši nam je gospod Slabe pripravil krajše razmišljanje o duhovništvu.

DUHOVNIŠTVO JE VEČNO

„Duhovništvo je staro prav toliko kot človeštvo. Naravni čut je v človeku budil duha hvaležnosti za darove, ki jih je prejemal in od njih živel. Družinski oče je v imenu svojega rodu izražal hvaležnost Stvarniku in ga slavil, mu vrnil nekaj prvin pridelkov in molil Boga. To je duhovništvo po naravi, ki naj v družini še vedno živi za posvečevanje domačega življenja.
V Mojzesovem času je bil eden dvanajstih Izraelovih rodov izbran; vsi moški Levijevega rodu so bili duhovniki. Niso imeli svoje zemlje, živeli so od službe oltarju. Zbirali so vernike k molitvi in daritvam, k spoznavanju Božje postave in k narodni enotnosti. To je bilo duhovništvo po postavi.
Jezus pa je poklical, katere je sam hotel, in duhovništvu je dal novo vsebino. Izbiral je preproste, toda odprte može, da ne bi nihče gradil na svoji učenosti, ampak bi ohranili srce otroško močnega zaupanja Njemu in preproste odprtosti do ljudi.
Veliko jih je učil, tudi posebej, da ne bi samo poznali, ampak tudi razumeli govorico Boga, tako tisto iz Pisma kot tudi ono, ki odmeva v njihovem srcu, da bi znali razumeti vsako človeško srce. Zato jih bodo nekateri iskali, jim odpirali tudi najbolj notranje skrivnosti svojega srca, drugi pa jih bodo prezirali in se jim umikali.
Hotel je, da ostanejo ljudje z vsemi potezami človeškosti, tudi s slabostmi, napakami in grešnostjo. Tako naj bi ohranili ponižno zavest, da je le Bog svet in izvir vsake svetosti, hvaležnost, da jih je izbral in poklical, posvetil in poslal, pa tudi navdušenje za požrtvovalno službo oznanjevanja Besede, vodenja skupnosti in posvečevanja vsega življenja. Najbrž pa tudi zato, da bi se tudi ljudje učili čutiti z njimi, z njimi sočustvovati in zanje moliti.
Preizkusil jih je v stiskah, da so spoznali strah, in pustil je, da so padali, ko so preveč zaupali vase; pa jih dvigal in tolažil ter jim kazal pot naprej, da se ne bi zanašali na svoje sposobnosti in kreposti, ampak na moč Duha, s katerim so posvečeni. Nič ni iz duhovnika, vse je iz Kristusa Boga, toda prav tako je res, da Bog podarja največ duhovnih dobrin po duhovniku in njegovem delu.
Izkazal jim je posebno ljubezen, zaupal jim je ne le svoj nauk, ampak sebe vsega in popolnoma. Če kje, tu postane duhovnik majhen, ko skozenj teče Gospodova modrost, njegovo odpuščanje in mir, njegovo Telo in njegova Kri, njegovo življenje.
V tem je največja veličina in obenem krhkost duhovnikovega poslanstva. Zato nas vidite tako različne skozi vso zgodovino šenčurske župnije. Nekoliko lahko celo čutite, koliko je komu uspelo uresničiti duhovništvo. V zgodovinskem spominu so ohranjena imena 38 župnikov in 158 kaplanov. Nihče teh ni samo prišel in odšel, vsak je na svoj način vdelan v sedanjo podobo župnije, vsak ji je vtisnil nekaj svojih potez.“ Anton Slabe

Objavljeno: nedelja, 13. julij 2014 ob 4:50 v kategoriji Dogodki. Odzive nanj lahko slediš preko RSS 2.0 povezave. Komentarji in pingi trenutno niso možni.

...

  • Božja beseda za danes

  • Napovednik

    • Ni dogodkov.
  • Zadnje objavljene slike

  • blaženi Alojzij Grozde

  • Alojzij Grozde