Krížev pót

Čisto svoj križev pot pa so pod vodstvom Stojana Kostanjevca pripravili tudi prebačevski otroci. Sami so namreč narisali vse postaje Jezusovega trpljenja, in jih tudi predstavili pri molitvi.

Postaje:

Molitvene ure na praznik celodnevnega češčenja sv. Rešnjega telesa
- ob 8.00 sveta maša
- od 9.00 do 10.00: možje in fantje
- od 10.00 do 11.00: Prenova v duhu
- od 11.00 do 12.00: farani iz vseh podružnic
- od 12.00 do 13.00: duhovniki
- od 13.00 do 14.00: žene in dekleta
- od 14.00 do 15.00: Frančiškova skupina
- od 15.00 do 17.00: veroučna šola
- od 17.00 do 18.00: Župnijski pastoralni svet
- ob 18. uri pete litanije Srca Jezusovega, blagoslov z Najsvetejšim in slovesna sveta
maša, ki jo bo vodil stolni kanonik prelat dr. Borut Košir.

V svoje osebne in skupne molitve vključimo tudi evharistični kongres, da bi zares dosegel svoj namen v čimvečjem obsegu.

Pridite molimo!

V soboto, 6. marca bomo v naši župniji v imenu vse nadškofije častili Jezusa v presvetem zakramentu. V svoje osebne in skupne molitve vključimo tudi evharistični kongres, da bi zares dosegel svoj namen v čimvečjem obsegu.

Ko smo prispeli v Konstanco, smo ob morju čakali nekaj dni. Vse je kazalo, da nas bodo po morju peljali nekam daleč. Vkrcali so nas na popolnoma razdejano ladjo, na kateri je bil komaj še prepoznavni napis FEODOZIJA. Bili smo prestrašeni in smo imeli zelo čudne občutke. Bili smo prepričani, da nas bodo s takšno slabo ladjo sredi Črnega morja potopili in izbrisali z zemlje.

Po enem dnevu vožnje smo prispeli v Sevastopol, ki je znano mesto na polotoku Krimu in je bilo kakšno leto prej v hudih vojnih bojih popolnoma uničeno in porušeno. Ko smo vsi zaskrbljeni ter strašno lačni in žejni zopet stopili na kopno, je pred nas stopil neki ruski oficir in nas sprejel s posmehljivim nastopom. Z roko je pokazal na porušeno mesto in dejal: „Tukaj pred seboj vidite to nekdaj lepo mesto Sevastopol, ki pa je danes ena sama velika ruševina. To si dobro poglejte. Šele, ko bo to mesto popolnoma obnovljeno in pozidano, boste dobili odpustnico iz vojnega ujetništva in boste lahko šli domov.“ (slike porušenega mesta)
Še danes vidim, kako smo sprejeli to novico. Že tako smo bili v sebi popolnoma potlačeni in od vsega trpljenja uničeni, potem pa še tak lep in prijazen pozdrav, poln zaničevanja in napuha. In prav taka tudi tolažba. Mislili smo si, če je res tako, potem vsaj 10 let še ne bomo videli ljube domovine Slovenije. Z ozirom na stanje, v kakršnem smo bili, je ta pozdrav izzvenel, kot da bi dejal, nikdar več ne boste videli svoje domovine in svojih domačih. Ko nas je oficir prepričal, da ujetništvo ne bo tako hitro minilo, so nas stražarji odpeljali in nastanili na nekem travniku, ki naj bi veljal kot hotel na prostem. Tako so nam namreč povedali, vendar je bilo to zgolj posmehovanje, čeprav smo na tem mestu imeli približno 10 dni zastonj stanovanje, brez hrane in pijače. Nekajkrat smo sicer res dobili kakšen kozarček vode. Hrana pa nam je bila neke vrste „fatamorgana.“ Doživljali smo post v pravem pomenu besede. Postili smo se ne le nekaj dni, pač pa več kot pol leta. Ob vsem tem si pa nismo predstavljali, da je pred nami še več kot 100 km peš poti. (se nadaljuje)
„Vera zmore vse.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)

Že kar nekaj let potekajo te duhovne vaje tako, da se nekajkrat dnevno dobimo v župnijski učilnici, kjer nam voditelj s kratkim razmišljanjem predstavi temo. Nato par dobi še odlomek iz svetega pisma ali misel in o tem lahko razmišlja ali se pogovarja preko dneva.

Več tukaj.

Nadaljujemo z pričevanjem g. Miloša Briškega. Celotno do sedaj objavljeno besedilo je tukaj.

Iz življenjskega pričevanja duhovnika g. Miloša Briškega

Ko smo pristali v ruskem ujetništvu, so nam pazniki pobrali celo tisto, kar je bilo nujno za preživetje. Več kot teden dni nismo dobili hrane in vode, da bi se vsaj malo okrepili. Bilo je zares hudo. Po tednu dni smo bili tako izčrpani, da nas noge niso več držale. Ležali smo po travi in mirno čakali, kaj se bo zgodilo. Če sem v naglici vstal, me je v trenutku obšla slabost in sem padel nazaj na tla. Ko smo tako obnemogli, nas je po 12 skupaj dobilo vsak dan en hlebček kruha, ki je tehtal približno 1 kg. Končno smo dobili tudi kakšen požirek vode, za umivanje pa je že ni bilo dovolj.

Minila sta dva tedna in odgnali so nas proti železniški postaji ter nas natlačili v živinske vagone. Sprva smo kar popadali na gola tla. Ko je prišel stražar, je glasno zakričal, da smo vsi vstali in se znova ulegli na tla, obrnjeni vsi v eno smer. Bili smo natlačeni kot sardele v konzervi. Ko se je obrnil eden, smo se morali za njim obrniti vsi ostali. Tako se je začela vožnja, ki je bila pot v neznano. Vagonska okna so bila zabita z deskami. Prostega pogleda v svet ni bilo, le tu in tam je bila kakšna špranja, skozi katero smo spoznali, da se vozimo skozi Madžarsko mimo Budimpešte v smeri proti Romuniji. Ker sem se v škofovih zavodih učil zemljepisa, sem si približno predstavljal, kje se vozimo. Po poti smo se večkrat ustavili, saj je pot trajala gotovo več kot teden dni. Na mnogih krajih smo stali in čakali po več ur, toda vedno na samotnejših krajih, kjer so nas občasno vse prestrašene izpustili iz vagonov. Ob izstopu nam je slabelo in smo imeli hude vrtoglavice, kar je bilo posledica lakote in izčrpanosti. Spominjam se, kako smo bili ob nekem postanku lačni, da smo 20 centimetersko zeleno koruzo na neki bližnji velikanski njivi dobesedno popasli. To nam seveda ni nič koristilo, pač pa je zdravju samo škodovalo. Lakota je huda stvar. Vse, kar smo prestajali, bi po človeško gledano menil, da to ni bilo mogoče. A bilo je tako.

Preko Romunije smo prispeli do Konstance ob Črnem morju. (se nadaljuje)
„Božja milost nam pomaga hoditi in nas podpira.
Potrebna nam je kakor bergle tistim, ki imajo poškodovane noge.“

(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)

Evharistija, luč v temi življenja je tema 14. svetovnega dneva posvečenega življenja, ki se v Cerkvi obeležuje na praznik Gospodovega darovanja v templju*,(1) 2. februarja 2010. Omenjeni svetovni dan je leta 1997 ustanovil papež Janez Pavel II. (1978–2005) kot dan molitve za može in žene, ki so se odločili za življenje v enem izmed katoliških redov ali skupnosti apostolskega življenja. Dogodek sovpada s praznikom *Gospodovega darovanja v templju ali z ljudskim imenom svečnica, ker se na ta dan po starodavni navadi po cerkvah blagoslavljajo sveče, ki simbolizirajo Kristusa – luč življenja.

Papež Benedikt XVI. bo ta dan skupaj s člani ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja v baziliki sv. Petra molil slovesne večernice. Po slovenskih (nad)škofijah bodo redovniki in redovnice svetovni dan posvečenega življenja praznovali z molitveno uro čaščenja Najsvetejšega ali s sv. mašo.

Sv. maše oz. molitvene ure bodo v torek, 2. februarja 2010, potekale po naslednjem razporedu:

• v ljubljanski nadškofiji bo molitvena ura ob 15.00 v cerkvi sv. Rešnjega telesa in krvi v Podutiku v Ljubljani;
• v mariborski nadškofiji bo molitvena ura ob 15.00 v cerkvi sv. Rešnjega telesa v Mariboru;
• v celjski škofiji bo molitvena ura ob 15.00 pri Sv. Jožefu v Celju;
• v koprski škofiji bo molitvena ura ob 15.00 v cerkvi sv. Ane v Kopru;
• v murskosoboški škofiji bo sv. maša ob 10.00 v cerkvi sv. Janeza Krstnika v župniji Ljutomer;
• v novomeški škofiji bo sv. maša ob 10.00 v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu.

Dodatne informacije o redovniških dnevih dobite na sedežih (nad)škofij oziroma na KORUS-u (Konferenci redovnih ustanov Slovenije), tel. 01/433–53–23, 040/770–222, e-naslov:, e-naslov ter na spletni strani.

Bogu posvečeno življenje v Cerkvi

Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.

Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.

Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata). Posamezne ustanove si v skladu z lastno apostolsko karizmo prizadevajo za obnovljeno zavzetost na vzgojnem in izobraževalnem področju, za oblikovanje in posredovanje kulture in se posvečajo ljudem v stiski. Pozornost namenjajo duhovnemu spremljanju posameznikov, skupin in družin, duhovnim vajam, svetovalnemu delu, pravni zaščiti žensk in mater ter gmotni pomoči družinam z več otroki. Redovniki, upoštevajoč značilnosti karizme posamezne ustanove, sodelujejo med seboj, z duhovniki in laiki. Cerkev na Slovenskem se posveča vzgoji fantov v semeniščih in vsem drugim, ki živijo v skupnostih Bogu posvečenega življenja, razvija pa se tudi prebujanje, odkrivanje, prepoznavanje in spremljanje kandidatov za nove duhovne poklice (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 409–421).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.

(1) Na ta dan pri bogoslužju beremo odlomek iz Lukovega evangelija.
TU SŠK

Potekale bodo od petka, 19. do nedelje, 21. februarja v župnijski kapeli v Šenčurju. Začetek je ob 16. uri. Vsi duhovni nagovori bodo potekali  tako, da se jih boste lahko udeležili tudi tisti, ki zaradi dela ali drugih obveznosti ne morete oditi za tri dni od doma.

Prijave oddajte v župnišču (lahko tudi preko e-pošte tukaj).

Zakonske skupine | slike

Papež Benedikt XVI. je dne 28. novembra 2009 sprejel odpoved službi dosedanjega ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Alojza Urana ter za njegovega naslednika imenoval dosedanjega mariborskega nadškofa pomočnika in apostolskega administratorja celjske škofije msgr. dr. Antona Stresa.

Več na www.rkc.si

Nadaljujemo z pričevanjem g. Miloša Briškega. Celotno do sedaj objavljeno besedilo je tukaj.

Iz življenjskega pričevanja duhovnika g. Miloša Briškega

Iz vseh strani smo začeli doživljati napade ruske vojske. Bolj ko se je bližal konec vojne, bolj so se krepili zračni napadi. Ko smo se umikali, smo se zlasti podnevi želeli zateči v gozdove, vendar so granate letele vsevprek. Doživeli smo zelo težek zračni napad. Še danes ne vem, kaj se je pravzaprav dogajalo. Spominjam pa se, da je ena bomba padla dober meter stran od mene in se zarila v zemljo, vendar ni eksplodirala. Priznati moram, da me je tudi tokrat Bog na čudežen način po priprošnji Božje Matere obvaroval in me ohranil pri življenju. Naj omenim, da sem vedno imel pri sebi rožni venec in čudodelno svetinjico Božje Matere, ki ju še danes hranim. Za varstvo sem hvaležen tudi angelu varuhu.
V Banski Bystrici na Slovaškem so nas zajeli Rusi, ki so nas odpeljali v ujetništvo. Češke partizanke so nam pobrale ročne ure. Spominjam se žene, ki je zbrane ure pripenjala na svojo roko od zapestja do ramen ter nas poniževala.
Rusi so nas peš gnali proti taborišču v predmestje Brna. Po poti mi je uspelo z nekaj ujetniki pobegniti. Pri Čehih smo iskali civilno obleko, a nismo naleteli na prijazna ušesa in smo se hočeš nočeš morali vrniti med ujetnike. V taborišču se nas je zbralo okrog 33000 ujetnikov. Začelo se je trpljenje, kateremu ni bilo konca. Pobrali so nam še zadnje, kar smo imeli. Najtežje mi je bilo, ko mi je oficir ob pregledu žepov zaplenil še rožni venec, ki me je doslej povsod spremljal. Začel sem razmišljati, kako bom zdržal te velike stiske brez rožnega venca. Čez dobre pol ure je stopil k meni starejši ruski vojak, ki mi je v stisnjeni pesti nekaj prikrival. Potrepljal me je po rami, se mi prijazno nasmehnil in ponudil v dlan stisnjeno roko ter rekel: „Tole sem ti prinesel nazaj.“ Vrnil mi je rožni venec, ki mi ga je prej vzel oficir. Kljub vsemu strahu, ki sem ga takrat prestajal, sem se sedaj razveselil. Ponovno sem spoznal, da mi Mati Božja narekuje, naj zaupam v njeno pomoč, ki mi prihaja naproti prav preko molitve rožnega venca. (se nadaljuje)
„Svetne obsodbe so Božji blagoslovi.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)