Tudi sicer se vsak dan sproti radi priporačajmo svetemu Krištofu za srečno in varno vožnjo.

Oratorijski tednik

Sponzorji letošnjega oratorija ste: Občina Šenčur; Rešet d.o.o.; Jurčič & CO d.o.o.; Parketarstvo Kern Janez s.p.; Pekarna Grosuplje d.d.; Avto comp & Hi-Fi, Robert Vereš s.p.; Avto hi-fi Darko Vidmar s.p.; Parketarstvo Pavlič d.o.o.; KMS, strojna oprema d.o.o.; Logar Trade d.o.o.; Mizarstvo Jože Svetelj s. p.; Estrihi RODE, Rode Matjaž s.p.; MA-SER Marjan Kadivec s.p.; Ro-tehnologija d.o.o.; Mesarstvo Rešet s.p.; Avtocenter Vrtač d.o.o.; Steklarstvo Jugovic s.p.; Kmetijska zadruga Cerklje z.o.o.; Čebelarstvo Kimovec; AMZS – Avto moto društvo Šenčur; Biofit d.o.o.; Žumer d.o.o.; Medicep d.o.o.; BP harmonika Poličar; Mesarstvo Anton Čadež s.p.; Gremat d.o.o.; Mizarstvo Roman Mali s.p ; Kraljevi mignon d.o.o.; TŠC Kranj; Geoset d.o.o.; Pekarna Umnik, Nikolaj Umnik s.p.; Picerija Pod kostanji; Tiskarna Jagraf, Jagodic Franc s.p.; Nautilus bar Šenčur; ARC – Kranj d.o.o. ; Landis+Gyr d.o.o.; Media Film d.o.o.; Mizarstvo Dobnikar s.p. in Nektar, Opoj sokovi d.o.o.. Vsem še enkrat hvala in Bog povrni!

Nadaljujemo z pričevanjem g. Miloša Briškega. Celotno do sedaj objavljeno besedilo je tukaj.

V taborišču smo imeli svojo zdravstveno ambulanto, ki je bila brez posebnih zdravil in sanitarnega materiala. Zdravnik in bolničar hkrati je bil eden izmed nas ujetnikov. Slišal sem, da je bil katoliški duhovnik, ki se je žrtvoval za bolne in zanje skrbel. Tudi jaz sem prišel k njemu z veliko rano na nogi. Močno me je namreč ožulil čevelj in rana se ni in ni mogla zaceliti. Postajala je vedno večja.

Ko sem prišel tja, me je bolničar sprejel in rekel približno takole: „Zdravil in vsega drugega, kar spada zraven, nimam. Edino zdravilo, ki ti ga lahko dam, sta sonce in zrak.“ Pokazal mi je posteljo, na katero sem se ves utrujen ulegel. Bila je priložnost, da sem se vsaj malo odpočil. Poleg mene je ležal drugi bolnik, ki je nekam preplašeno pogledoval k meni. Začela sva se pogovarjati in kmalu postala prijatelja. Vprašal sem ga, zakaj je tako prestrašen. Nekaj časa se je obotavljal, potem pa mi je razodel svojo skrivnost. Pokazal mi je precej velik srebrni križec, ki ga je imel shranjenega v kosu blaga pod vzglavjem. Ko mi je križec pokazal, mi je dejal: „Tale križec me spremlja, odkar sem šel v vojsko. Vedno ga nosim s seboj in se bojim, da bi mi ga kakšen ruski vojak vzel. Križec mi je dragocen spomin na mojo mamo, ki mi ga je dala, ko sem šel od doma v vojsko. Kadar mi je težko, pogledam ta križec in zdi se mi, da ob meni stoji moja mama.“ Pa se je zgodilo, da je v ambulanto prišel ruski oficir. Bil je resnega obraza in strogega pogleda. Prišel je na kontrolo. Pri vsakem ujetniku je vse pregledal, da ne bi kdo imel pri sebi, česar ne bi smel imeti. Prišel je do ujetnika s srebrnim križcem. Že je hotel iti naprej, pa se je še enkrat ustavil in pogledal pod vzglavje. Bolnik je ves prebledel. Oficir je vzel kos blaga, ga odvil in našel križec. Nekaj časa ga je držal v roki, ga nemo gledal in nato dejal ujetniku: „Tega vi ne smete imeti. Vzel vam bom!“ Ujetnik mu odgovori: „Ta križec mi je dala moja mama, zato mi je vseskozi dragocen spomin. Prosim vas, pustite mi ga!“ Oficir pa se je nasmehnil in rekel: „Tudi jaz imam doma svojo mamo, ki jo imam zelo rad. Želim jo razveseliti. Dajte mi ta križec, da ga nesem njej.“ Ujetnik mu je rekel: „Če je pa tako, vzemite
ta križec in ga dajte svoji mami. Vesel sem, da bo prišel v prave roke.“ Oficir je ves vesel vzel križec. Vojaka ujetnika pa je objel in se mu zahvalil.

Zame je bilo to doživetje, ki se mi je globoko vtisnilo v spomin in ga ne bom nikoli pozabil, saj človeku veliko pove. Tudi, ko si v veliki stiski in na prvi pogled meniš, da je vse črno in če bolj natančno pomisliš, lahko spoznaš, da je vmes tudi veliko svetlega in takrat uvidiš, da hitra človeška sodba ne pove vedno čisto prave resnice. (se nadaljuje)
„Še nikoli nisem videl nikogar, ki bi zaradi dobrih del obubožal.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)

V noči iz petka, 2. julija na soboto 3. julija bo farno peš romanje na Brezje. Odhod izpred župnišča bo ob 2. uri. Sveta maša na Brezjah pa bo ob 7. uri.

Na Urhovo nedeljo, 4. julija, bomo v Hotemažah med sv. mašo ob 10. uri blagoslovili obnovljeno bandero.

Vsi stroški še niso poravnani, zato bo ob koncu sv. maše ofer – darovanje v ta namen.

Nadaljujemo z pričevanjem g. Miloša Briškega. Celotno do sedaj objavljeno besedilo je tukaj.

Čas v ujetništvu je tekel počasi in prav nič ni kazalo, da se bomo kaj kmalu lahko vrnili domov. Misel na dom pa je bila vedno bolj navzoča in hrepenenje po domu je postajalo vedno močnejše. Že več kot pol leta nisem imel nobene zveze z domom. V vsem tem času smo domov lahko pisali samo enkrat. Dali so nam neke stare dopisnice, ki verjetno sploh niso bile več veljavne. Napisali smo lahko le pozdrave in nič drugega. Izgledalo je tudi, da pošta sploh ni šla naprej, pač pa so jo poslali naravnost v koš. Kar smo napisali, je bila le prevara in to je naše trpljenje še povečalo. Vedno bolj me je skrbelo, če so doma še vsi živi in če niso bili kam odpeljani.
Ujetniki smo bili le številke in vprežna živina, ki jo je treba najprej izkoristiti, potem pa pospraviti. Prav po Stalinsko!
Zvedeli smo, da je Mednarodni Rdeči križ večkrat posredoval za nas, vendar vedno brez uspeha. Tudi pomoč v obliki hrane je bila menda večkrat poslana, vendar nikoli ni prišla v prave roke. Stradanje nas je do kraja izčrpalo.
Dobro se še spominjam 6. avgusta 1945, ko je na japonsko Hirošimo padla ameriška atomska bomba, ki je povzročila pravo razdejanje in strašno trpljenje nedolžnih ljudi. V znamenje veselja nad tem zločinskim dejanjem smo bili ta dan prosti dela. Ves dan smo lačni in žejni morali stati v vrstah in poslušati izčrpna poročila o tem strašnem dogodku, ki je pretresel ves svet. Sonce nas je strašno peklo in mnogi so omedlevali ter padali po tleh. Poleg tega pa še zaskrbljeni, kaj se bo zgodilo z nami. Ruski vojaki pa so slavili zmagoslavje in to zalivali z vodko. To je bilo zmagoslavje ob tolikem trpljenju, ki ga je povzročila atomska bomba! Kakšna zaslepljenost! Kam je prišla človeška pamet! (se nadaljuje)
„Živali imajo pogosto več človečnosti kot nekateri ljudje.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)

EVHARISTIČNI KONGRES in BEATIFIKACIJA ALOJZIJA GROZDETA

Najbolj pomemben dogodek letos za Cerkev v Sloveniji

V Celju se je na evharističnem kongresu, na katerem je Slovenija dobila prvega blaženega mučenca, zbralo več kot 32 tisoč vernikov. Papežev legat, vatikanski državni tajnik, kardinal Tarcisio Bertone, je med sveto mašo razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega.

Več o tem pomembnem dogodku je tukaj.

Slike sprejema so tukaj.

Ob 16. uri je bila pod Marijinim varstvom sveta maša, ki jo je daroval ob prisotnosti več duhovnikov ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres. Pozdravila ga je Mateja Šter, članica ŽPS. Njen pozdravni nagovor nadškofu je v nadaljevanju.

Marijino popotovanje bo pri vsaki sveti maši spremljalo tudi razmišljanje na določeno temo. Tako nam je v Šenčurju msgr. dr. Anton Stres govoril o pričevanju. Več slik iz svete maše je tukaj.

Nadškof je poudaril, da se moramo kristjani vprašati, kdo naj bo Jezusov pričevalec. „Med nami je namreč še vedno veliko ljudi, ki menijo, da so to predvsem duhovniki in škofje skupaj s papežem, pa še redovniki in redovnice, medtem ko pa se drugih članov Božjega ljudstva ta naloga ne tiče oziroma vsaj ne tako močno. Vendar ni tako. Vsak kristjan, ki je krščen in birman, ki je torej postal Božji otrok, Jezusov brat ali sestra in učenec in ki je ravno v ta namen – kakor apostoli na binkošti – prejel pri birmi Svetega Duha, je usposobljen, da postane Jezusov pričevalec in je zato k tej nalogi tudi poklican in zavezan,“ je povedal in opozoril, da je pričevati nekaj drugega kakor prepričevati.

„Prepričujemo z besedami, pa tudi pričujemo z besedami. Vsekakor k pričevanju sodijo tudi besede. Svojo vero moramo oznanjati, kar pomeni tudi z besedami povedati in izpovedati. Toda za temi besedami je treba stati, stati s svojim življenjem in še posebej s svojim trpljenjem. Tako so pričevali apostoli, tako je za svojo vero v svojega Sina pričevala Devica Marija najbolj takrat, ko je stala pod križem. Zgolj govorjenje, pa naj bo še tako lepo in prikupno, govorniško, ni dovolj,“ meni nadškof Stres, ki je poudaril, “da je pričevalec najbolj verodostojen takrat, ko zaradi svojih stališč tudi trpi, doživlja nasprotovanja ali mogoče celo preganjanje. Največji pričevalci za vero v Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje so bili mučenci in ravno mučence so v prvih stoletjih krščanstva, ko je prevladovalo preganjanje kristjanov in je pomenilo biti kristjan biti v življenjski nevarnosti, imenovali „pričevalce“. Mučenec je najbolj verodostojen pričevalec, zato smo hvaležni, da smo tudi Slovenci dobili prvega mučenca za katoliško vero, najbolj verodostojnega pričevalca, Alojzija Grozdeta,“ je v Šenčurju povedal nadškof Stres in nagovor sklenil z besedami, „da so minila stoletja preganjanja krščanstva in ni bilo več tvegano in nevarno biti kristjan, ko je krščanstvo celo postalo v rimskem cesarstvu državna vera, so nekateri čutili potrebo, da svojemu pričevanju za krščansko vero dajo posebno težo, da pokažejo, da s svojo vero mislijo resno, da so zanjo pripravljeni nekaj prestati, se nečemu pomembnemu odpovedati… …Že vsakdanje in zvesto krščansko življenje nam prinaša dovolj preizkušenj, da lahko v njih izpričamo svojo vero, upanje in ljubezen do Gospoda in zaradi njega do soljudi.“

Marijin obisk v Šenčurju smo zaključili z slovesnimi litanijami pri katerih je kot že pri sveti maši sodeloval odrasli šenčurski mešani zbor pod vodstvom Davida Jagodica in ob orgelski spremljavi Mateje Golorej. Besede ob slovesu sta izrekla še Alenka Mohar (besedilo je v nadaljevanju) in p. Leopold Grčar. Milostno podobo smo nato še pospremili do vozila, s katerim so jo prepeljali na njen naslednji postanek na poti v Celje, v župnijsko cerkev v Nevlje pri Kamniku. Več slik slovesnih litanij in sklepne slovesnosti je tukaj.

Zvočni posnetki iz Šenčurja, dosegljivi na Radiu Ognjišče so tukaj.

Govori ob slovesnosti

SPOŠTOVANI GOSPOD NADŠKOF

Marija z Brezij nas danes obiskuje tretjič  in Vi gospod nadškof prvič. Prihajata skupaj naš pastir in dobra mati. Dobrodošla v šenčurski župniji in pozdravljena v radostnih srcih.

Veseli smo pastirja v naši sredini, počutimo se varne in izražamo svoje zaupanje za vaše delo in modrost pri vodenju svoje cerkve, za prizadevanja, da bi slovenski Kristjani poglobili svojo vero. Hvala Bogu, da nam pri tem lahko pomaga naš domači priprošnik Lojze Grozde, kot lep zgled trdnosti. Ta trdnost vere je res ključnega pomena za pot k Jezusu.

Tudi priprava  na evharistični kongres nas utrjuje, pri tem pa je vajin obisk  še dodatna spodbuda za vero v vsej župniji.

Želimo in prosimo, da bi v tej skupni pripravi na slovenski praznik evharistije z Vašim blagoslovom in Božjo milostjo očistili svoja srca in resnično začutili prihod evharističnega Jezusa, ki nas bo zapolnjeval kot sol tekočino in kvas testo. Da bo evharistija res luč našega življenja.

Hvala vam, gospod nadškof, da ste izbrali našo faro  in se nam pridružili pri slavju  ob prihodu brezjanske Marije Pomagaj, zavetnice Slovencev. Hvala vam za čas in trud pri vodenju škofije. Prosimo vas UTRJUJTE NAS V VERI, Bog pa Vam naj ohrani zdravje in mati Marija naj Vas spremlja s svojo mogočno priprošnjo.

Mateja Šter, Srednja vas pri Šenčurju, 10. junij 2010

.

OB SLOVESU

Današnji dan je zaznamoval poseben dogodek, ki odzvanja v naših srcih. Srečanje z Marijo je vsakdo izmed nas doživel na svoj način. Njena prisotnost v farni cerkvi je bila priložnost za posebno priprošnjo, tiho molitev in neskončno zaupanje v Božjo milost. Doživetje ostaja v nas, a minljivosti dneva ne moremo uiti. Tek časa napoveduje slovo od Marijine podobe.

Slovesov ne maramo; naša človeška zavest jih zaznava kot nasilno trganje, prepuščenost neznanemu, vrženost v svet sprememb, ki se jim  venomer želimoizogniti. A to je zgolj človeški pogled, zožena, omejena perspektiva. Marijina podoba namreč ni zgolj slika v okvirju, je varno Božje zavetje, ki duhovno ostaja v naših srcih. Z molitvijo, mašno daritvijo in litanijami smo se duhovno povezali z njo, in čeprav podoba roma s svojim poslanstvom naprej med druge brate in sestre, jo vsak izmed nas ohranja v sebi.  Bogu dolgujemo neskončno hvaležnost za te milostne trenutke povezanosti z Marijo. Naj ostaja naša mati, ki nas vselej sprejema v varno zavetje, ki budno spremlja naše prošnje, ki bedi nad nami in nas priporoča Bogu. V minljivosti današnjega popoldneva naj ostane zapisana sled večnega zaupanja v Božjo milost.

Alenka Mohar

Če želite imeti kakšne fotografije slovesnosti ali drugih dogodkov, objavljenih na tej strani, pišite sem.

Ob 14.45 bo sprejem Marije na trgu pred cerkvijo, ob 16.00 uri bo slovesna sveta maša, ki jo bo vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres. V nagovoru se bo osredotočil na vzklik iz Marijinih litanij „KRALJICA PRIČEVALCEV“ – biti priča Jezusove navzočnosti med nami.
Ob 19. uri se bo Marija iz naše župnije poslovila in nadaljevala svojo pot v naslednjo župnijo.