Na voljo je novi Farni list: 4/2010.
Nadaljujemo z pričevanjem g. Miloša Briškega. Celotno do sedaj objavljeno besedilo je tukaj.
Predno smo se podali na več kot 100 km dolgo peš pot, so ruski vojaki prinesli v umazanih rjuhah zavezanih v cule, polno starih skorij kruha, ki so bile trde kot kamen. Vsak ujetnik je dobil prgišče teh skorij. Oficir je ob tem povedal: „To imate za na pot!“ Čeprav so bile te skorje stare in suhe, so nam dišale kot kakšna sladka potica. Ko smo jih jedli, smo pazili na vsako drobtinico, da se ne bi zgubila. Tedaj smo se vsi še kako dobro zavedali, kaj pomeni imeti vsakdanji kruh. Zase lahko rečem, da sem se takrat spomnil na vsak najmanjši košček kruha, ki sem ga kot otrok nehvaležno odklonil ali celo zavrgel. Kruh je zares zelo velik dar, je blagoslov, ki je vreden vsega spoštovanja. Za vsak košček bi se ljudje morali vsak dan sproti zahvaljevati Bogu. Tako smo ob misli na kruh, lačni in žejni, začeli dolgo pot v neznano.
Nihče od nas ni vedel, kam gremo, kdaj bomo dospeli na cilj in kakšna bo naša usoda. Poleg lakote, žeje in utrujenosti nas je še bolj težila in morila misel, kaj bodo z nami naredili. Prišli smo na cilj. Pred nami je bilo mesto Evpatorija. Na prvi pogled je bilo to mesto videti zelo prijazno. Kaj nam pa bo dejansko to mesto prineslo, smo lahko le ugibali. Ruski oficir, ki nas je sprejel, nam je ob pozdravu povedal: „Tu, v taborišču boste stanovali. Delali pa boste v kamnolomu, ki je zelo velik. Delali boste tudi v peskokopu. Iz morja boste kopali pesek. Imeli boste še veliko drugih opravil. Dela ne bo zmanjkalo.“ Ukaz za delo je bil vedno kratek in jedrnat. Vse je bilo zelo strogo. Vedno so poudarjali: „Če boš naredil toliko, kot je naročeno, boš dobil obrok hrane, drugače pa nič.“ Na prvi pogled so bili do nas zelo skrbni. Ko pa si vso zadevo spoznal nekoliko pobliže, pa si lahko začutil, da je bilo vse skupaj zgolj izkoriščanje ubogega delavca. Ob tem smo se ujetniki zavedali, da bo potrebno zelo trdo delati in veliko, veliko trpeti. Lakota, žeja, utrujenost, izčrpanost, kamnolom, peskokop, večkrat pa še delo na solinah… (se nadaljuje)
„Včasih pravijo: „Bog kaznuje tiste, ki jih ljubi.“ To ni res.
Preizkušnje za tiste, ki jih Bog ljubi, niso kazni, pač pa milost.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
Objavljeno:
sobota, 13. marec 2010 ob 11:35 v kategoriji Dogodki. Odzive nanj lahko slediš preko RSS 2.0 povezave.
Komentiranje je trenutno onemogočeno, lahko pa slediš preko povezave tukaj iz tvoje strani.
