Farni list 3/2010
Na voljo je novi Farni list: 3/2010.
Nadaljujemo z pričevanjem g. Miloša Briškega. Celotno do sedaj objavljeno besedilo je tukaj.
Ko smo prispeli v Konstanco, smo ob morju čakali nekaj dni. Vse je kazalo, da nas bodo po morju peljali nekam daleč. Vkrcali so nas na popolnoma razdejano ladjo, na kateri je bil komaj še prepoznavni napis FEODOZIJA. Bili smo prestrašeni in smo imeli zelo čudne občutke. Bili smo prepričani, da nas bodo s takšno slabo ladjo sredi Črnega morja potopili in izbrisali z zemlje.
Po enem dnevu vožnje smo prispeli v Sevastopol, ki je znano mesto na polotoku Krimu in je bilo kakšno leto prej v hudih vojnih bojih popolnoma uničeno in porušeno. Ko smo vsi zaskrbljeni ter strašno lačni in žejni zopet stopili na kopno, je pred nas stopil neki ruski oficir in nas sprejel s posmehljivim nastopom. Z roko je pokazal na porušeno mesto in dejal: „Tukaj pred seboj vidite to nekdaj lepo mesto Sevastopol, ki pa je danes ena sama velika ruševina. To si dobro poglejte. Šele, ko bo to mesto popolnoma obnovljeno in pozidano, boste dobili odpustnico iz vojnega ujetništva in boste lahko šli domov.“ (slike porušenega mesta)
Še danes vidim, kako smo sprejeli to novico. Že tako smo bili v sebi popolnoma potlačeni in od vsega trpljenja uničeni, potem pa še tak lep in prijazen pozdrav, poln zaničevanja in napuha. In prav taka tudi tolažba. Mislili smo si, če je res tako, potem vsaj 10 let še ne bomo videli ljube domovine Slovenije. Z ozirom na stanje, v kakršnem smo bili, je ta pozdrav izzvenel, kot da bi dejal, nikdar več ne boste videli svoje domovine in svojih domačih. Ko nas je oficir prepričal, da ujetništvo ne bo tako hitro minilo, so nas stražarji odpeljali in nastanili na nekem travniku, ki naj bi veljal kot hotel na prostem. Tako so nam namreč povedali, vendar je bilo to zgolj posmehovanje, čeprav smo na tem mestu imeli približno 10 dni zastonj stanovanje, brez hrane in pijače. Nekajkrat smo sicer res dobili kakšen kozarček vode. Hrana pa nam je bila neke vrste „fatamorgana.“ Doživljali smo post v pravem pomenu besede. Postili smo se ne le nekaj dni, pač pa več kot pol leta. Ob vsem tem si pa nismo predstavljali, da je pred nami še več kot 100 km peš poti. (se nadaljuje)
„Vera zmore vse.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
