Farni list 2/2010
Na voljo je novi Farni list: 2/2010.
Nadaljujemo z pričevanjem g. Miloša Briškega. Celotno do sedaj objavljeno besedilo je tukaj.
Iz življenjskega pričevanja duhovnika g. Miloša Briškega
Ko smo pristali v ruskem ujetništvu, so nam pazniki pobrali celo tisto, kar je bilo nujno za preživetje. Več kot teden dni nismo dobili hrane in vode, da bi se vsaj malo okrepili. Bilo je zares hudo. Po tednu dni smo bili tako izčrpani, da nas noge niso več držale. Ležali smo po travi in mirno čakali, kaj se bo zgodilo. Če sem v naglici vstal, me je v trenutku obšla slabost in sem padel nazaj na tla. Ko smo tako obnemogli, nas je po 12 skupaj dobilo vsak dan en hlebček kruha, ki je tehtal približno 1 kg. Končno smo dobili tudi kakšen požirek vode, za umivanje pa je že ni bilo dovolj.
Minila sta dva tedna in odgnali so nas proti železniški postaji ter nas natlačili v živinske vagone. Sprva smo kar popadali na gola tla. Ko je prišel stražar, je glasno zakričal, da smo vsi vstali in se znova ulegli na tla, obrnjeni vsi v eno smer. Bili smo natlačeni kot sardele v konzervi. Ko se je obrnil eden, smo se morali za njim obrniti vsi ostali. Tako se je začela vožnja, ki je bila pot v neznano. Vagonska okna so bila zabita z deskami. Prostega pogleda v svet ni bilo, le tu in tam je bila kakšna špranja, skozi katero smo spoznali, da se vozimo skozi Madžarsko mimo Budimpešte v smeri proti Romuniji. Ker sem se v škofovih zavodih učil zemljepisa, sem si približno predstavljal, kje se vozimo. Po poti smo se večkrat ustavili, saj je pot trajala gotovo več kot teden dni. Na mnogih krajih smo stali in čakali po več ur, toda vedno na samotnejših krajih, kjer so nas občasno vse prestrašene izpustili iz vagonov. Ob izstopu nam je slabelo in smo imeli hude vrtoglavice, kar je bilo posledica lakote in izčrpanosti. Spominjam se, kako smo bili ob nekem postanku lačni, da smo 20 centimetersko zeleno koruzo na neki bližnji velikanski njivi dobesedno popasli. To nam seveda ni nič koristilo, pač pa je zdravju samo škodovalo. Lakota je huda stvar. Vse, kar smo prestajali, bi po človeško gledano menil, da to ni bilo mogoče. A bilo je tako.
Preko Romunije smo prispeli do Konstance ob Črnem morju. (se nadaljuje)
„Božja milost nam pomaga hoditi in nas podpira.
Potrebna nam je kakor bergle tistim, ki imajo poškodovane noge.“
(sv. Janez Vianej, zavetnik duhovnikov)
