FJ7_4336_p

Maša za domovino

V soboto, 20. junija 2020 smo v Šenčurju darovali sveto mašo za domovino. Uvodni pozdrav je imel Sebastian Mohar:

Vsaka mašna daritev je priložnost za umiritev in za to, da se zavemo minevanja časa. To naredi v naših srcih prostor za občutek hvaležnosti. Hvaležnost je ena temeljnih civilizacijskih norm, za nas kristjane pa oblika zrelosti v veri.

V teh dneh skušajmo začutiti tudi hvaležnost do domovine, ki nas zaznamuje z vsem, kar jo konsitutira. Ne da bi se zavedali, nas oblikujejo poti, po katerih se sprehajamo, ceste, po katerih hitimo po vsakodnevnih opravilih, gore, v katerih iščemo mir. In jezik, v katerem povemo, kar čutimo in kar smo.

Položimo danes na oltar svojo hvaležnost, da lahko živimo v samostojni državi že skoraj 30 let. Ali se zavedamo, koliko let se je slovenski narod prebujal, se boril in veliko tudi umiral, da smo postali država Slovenija, enakovredna drugim narodom v Evropski uniji? Smo majhen narod z velikim srcem. Ranjeni in razdvojeni, a še vedno povezani. Povezani z zgodovinskimi temelji, z močjo jezika in čudovito naravo. Prav zato bodimo še bolj predani povezovanju in življenju vrednot, ki jih potrebujemo tudi v pokoronski prihodnosti.

Nadaljevanje >>

 

Razdruževanje in izključevanje nimata mesta v slovenski družbi – v ljubezni do sočloveka poiščimo moč za premagovanje razlik in za iskanje resnice, ki nas osvobaja.

Zahvalimo se Bogu za vse naše rojake, ki so že pred davnimi leti prebujali slovensko zavest ter z literaturo in znanostjo postavili temelje slovenstva. V tem poiščimo moč za spoštovanje sočutnega domoljubja tudi v sodobnem globalnem svetu. To nas bo še trdneje povezalo z vrednotami, ki jih živimo.

 

Dopustimo si, da tudi v tej mašni daritvi začutimo iskreno hvaležnost, da je naš dom prav Slovenija. In da se med seboj ljubeče sprejemamo in razumemo tudi zato, ker nas povezujejo iste korenine, isti jezik in skupen – slovenski duhovni okvir. 

 

Mašni nagovor je pri sveti maši imel prelat Anton Slabe, ki je tudi vodil sveto bogoslužje:

Šenčur, 20. 06. 2020          

Rojstni dan naše države

     Pozdrav!

     Naši domovini bi nocoj radi skupaj izrazili to, kar čutimo do nje: zagotovo spoštovanje in predanost, morda premerili svoj odnos do nje, vsaj malo poglobili svoj čut zanjo, pa se spoštljivo spomnili tistih, ki so nam jo pripravljali, in tudi teh, ki nam jo uresničujejo.

    Z ambona vas pozdravljam. In ambon originalno pomeni premec bojnega voza. To je torej namig na to, kakšno vlogo ima oznanjevanje Božje besede. Morala se bo boriti in se braniti, ko bo uveljavljala svoje poglede, svojo resnico in pravičnost, svoje življenje.

     Zapisana je po človeško, kakor jo je mogel človek v tistem času razumeti in kolikor jo je znal tudi ubesediti. Njena izrednost pa je v tem, da je v resnici veliko globlja in skrivnostnejša, kot jo je oni pisec razumel in kot jo danes razumemo. Ker je večna in vedno veljavna, ker je odraz življenja Boga. Rod za rodom jo premišlja in vedno globlje v njej iščemo resnico o življenju in smrti, o človeku in o Bogu, o grehu in svetosti, o času in večnosti. 

    Bolj kot izobraženost nam pri tem pomaga naše duhovno življenje. V nas prihaja beseda Boga bolj skozi srce kot skozi razum. Razum se ji bliža z omejenim spoznanjem, srce pa se temu, kar je vzljubilo, predaja brez računanja in brez mere. 

     Čeprav nam Božja beseda ne daje vedno jasnega odgovora na naša vprašanja, pa nas vedno usmerja k temeljem življenja, na pota pravičnosti in dobrote. Resnica in ljubezen – dve kreposti, ki omogočata razvoj življenja. Resnica prinaša osvobojenost duha, ker prerašča zmote – zato ceni znanje, poznavanje stvari; in odklanja predsodke, zato je njena poteza poštenost. Ljubezen pa daje vsem krepostim pravega duha in tako ustvarja odprtost za edinost in s tem za vse oblike življenja: v družini, kulturi, celo v gospodarstvu. Po pravici ji pravimo Beseda življenja.         

     Pa naj se ne zdi nenavadno, če danes vsaj na prvi pogled ne bomo veliko govorili o Božji besedi. V teh dneh smo morda le več razmišljali o preteklosti in sedanjosti našega naroda –

kristjani smo temu dodali še molitev in post za domovino. Vse to je prav tako del politike kot ono v parlamentu in medijih. Grški polis pomeni narod, ljudstvo in njegove skupne zadeve. Že to na nek način povezuje vse – verne in neverne. Ob proslavljanju dneva domovine obešamo državne zastave in pripravljamo proslave. To so zunanja znamenja pripadnosti in državljanske zavesti, imajo pa velik pričevanjski pomen tako pred svetom kot pred domačim mladim rodom.

     Morda na prvem mestu pomislimo na narodovo enotnost, ki se nam danes zdi skoraj nedosegljiva; zdi se nam celo, da je nekateri ne marajo, da hočejo do nesmislov ustvarjati razcepljenost s svojim duhom nasprotovanja. Pa o krojenju uradne javne politike, ki naj bi se vsa vrtela okrog vprašanj, kako bi bilo Slovencem bolje na tem svetu, in ne le nekaterim.  Pa kako bi izgnali hudega duha, ki išče dobiček iz vsega, celo iz ljudi, ki so se zaradi bolezni zares znašli v stiski. In še drugega hudega duha nevoščljivosti in zlobnega spotikanja, ki onemogoča ali vsaj greni delo tem,  ki z veseljem delajo za domovino. In ne nazadnje o narodnem ponosu, o katerem je škof Vovk pred zasliševalcem na Udbi dejal: »Jasno je, da sem rojen najprvo kot Slovenec; krščen sem bil pozneje, na kar sem zelo ponosen. Še bolj sem pa ponosen na to, da sem katoliški duhovnik« (8. 10. 1947).

     Saj so vse te stvari potrebne: človek brez želja je mrtev, oni brez interesov se ne bo za nič potrudil, brez različnosti mnenj nastane stagnacija ali diktatura in brez narodnega ponosa kulturno sužnjevanje. Saj se kolesa zgodovine vrtijo in počasi prerešetajo vse ter izločijo tisto, kar ni dobro, tako da se vedno znova dogaja, kar je Mahatma Gandhi nekoč dejal: »Reka resnice teče preko kanalov zmot.« Temeljno vprašanje v tem pa ostaja, kakšen je duh, ki človeka v vsem tem vodi: sebičnost ali ljubezen.

 

     Naš spomin in misel naj bosta danes nekoliko zgodovinsko in posebej šenčursko obarvana.

     Vsaka generacija ustvarja neko duhovno razpoloženje, nekakšne okvire mišljenja, čemur pravimo kultura časa. Ustvari si lestvico vrednot, manire medsebojnih odnosov in načine izražanja, celo oblačenja in govorjenja. 

     Pred kratkim umrli nikaragovski duhovnik, pesnik in politik, Ernesto Kardenal, ki je trpel s svojim narodom zaradi socialnih krivic, in zato celo podpiral sandinistično revolucijo, je imel dve misli, ki sta ga vodili: »Poezija in politika sta tesno povezani.« in drugo: »Nobena revolucija ne more uspeti brez ljubezni.« Vredni sta, da ju udomačimo.

     Samo eno ilustracijo njegovi prvi misli, in sicer iz časa prve svetovne vojne. Ob Soči so se slovenski možje in fantje znašli na različnih frontah in v službi nasprotnih držav (eni na avstrijski, drugi na italijanski strani). Spoštljivo se spomnimo skupin Slovencev v avstrijski vojski, ki se zadnjega leta nesmiselne vojne niso hoteli več boriti. Na soški fronti jih je rešil škof Sedej, ko jim je vpričo avstrijskih generalov predočil, da so Italijani dejansko veliko večji narodni nasprotniki, kar se je po letu 1918 tudi izkazalo. V Judenburgu pa so skupino slovenskih vojakov maja 1918, tik pred koncem vojne, zaradi upora obsodili in ustrelili. Najbrž bi jih morala domovina razglasiti vsaj za narodne junake, ker niso hoteli več služiti kulturi, ki je postala nesmiselna, nekrščanska.

     In v tej prvi svetovni vojni so slovenski vojaki zapustili veliko pesmi. Čeprav so si bili politično nasprotniki, ni v njihovih pesmih nobene sledi kakega sovraštva. Vojno so razumevali kot dolžnost do domovine, kajti kultura tistega časa je bila taka, da so izstopale tri vrednote: vera, dom in cesarstvo.

    Tudi iz druge svetovne vojne imamo veliko zakladnico slovenskih pesmi od partizanov in domobrancev, fantov v nemški in italijanski vojski. A kultura se je vmes spremenila. V teh pesmih je veliko bolečine, molitev in razmišljanj, toda tudi veliko sovraštva in pravih kletev nad nasprotniki. Misel na mater je še ostala, toda vera in domovina nista bili več na vrhu vrednot. Posledice te drugačne kulture pa še vedno boleče poznamo.

    Vrnimo se v leto 1918, v čas nastajanja slovenske samostojnosti.

    Josip Stritar je po koncu bil že skoraj povsem oslepel. Čeprav je bil kulturno bolj nemško kot slovensko naravnan, pa je v svoji zadnji pesmi napisal:

         »Zdaj, domovina, mati mila ime si svoje zadobila.

         Slovenija, lepo ime, sinovi zvesti te časté.«  

Zatem je odložil pero.

      To je bil čas, ki ga je prevzelo vzdušje navdušenja za idejo slovanstva, v katerem je eden tedanjih vodilnih slovenskih mislecev dejal, da je slovanska ideja tako velika, da je vredna, da slovenski narod žrtvuje zanjo svoj jezik.

    Toda po prvih razočaranjih, točneje devet let kasneje, v času kraljeve diktature, se je med Slovenci izraziteje pojavila misel na slovensko avtonomijo. Zahtevale so jo slovenske stranke, ki so jih takrat na silo postavili v opozicijo, in Anton Korošec se je boril z liberalci v jugoslovanskem parlamentu. Svoje negodovanje je ob tem pokazal tudi papež, ki ga ni maral sprejeti. Dejansko je žrtvoval svoje duhovništvo za narod, ker je bilo politično nujno; drugim duhovnikom pa je rad govoril: »Vaše orožje je rožni venec.« 

    Leta 1933 je oblast odgovorila s sodnim procesom proti slovenski Ljudski stranki, ki je bila močno povezana s Cerkvijo. Župan Anton Umnik in narodni poslanec Janez Brodar sta vodila skupino obsojencev, v kateri je bil tudi kranjski župnik in dekan Matija Škrbec. Brodar je takrat izjavil: »Prej smo zahtevali avtonomijo, zdaj zahtevamo več, sedaj zahtevamo federacijo, popolno samostojno upravo Slovenije.«

    V času njihovega zapora je nastala pesem, ki izraža takratno razpoloženje tega dela slovenskega naroda. Žal so ohranjene le štiri kitice:

       »Boritelj za kmečke pravice, poslanec iz Hrastja Brodar.

       Nikomur ni storil krivice, pa v kehi sedi samotar.

       Tovariš mu Umnik v boju v temnici usodo deli,

       zapisan v onih je broju, ki pravo in red si želi.

       Udari grom v vrh le zvonika, a luže v miru pusti,

       Gorenjske sta stolpa in dika slovenske poštene krvi.

       Ko dan nam svobode zasije, pravica skazala se bo.

       Takrat nam Sloven’ja napije: »Bog živi! Bog živi glasno

 

Pa je šele pred nekaj leti župan Umnik dobil neko obliko javne rehabilitacije vsaj tu v domačem kraju in Brodar malo prej mesto v uradnem državnem seznamu znanih Slovencem, dogodki sami pa nekaj publicitete v spletni razstavi dr. Jožeta Dežmana.

     In takrat je ideja samostojnosti spet zaspala za skoraj pol stoletja. V vojni za samostojnost Slovenije pa bi se skoraj ponovilo to, kar se je v prvi in v drugi svetovni, da bi si nasproti stali Slovenci v obrambi Slovenije in oni v vrstah jugoslovanske armade. In je moral vendarle tudi tokrat Šenčur podariti življenje na oltar domovine.

     Vsi ti ljudje so neke vrste smerokazi, kako se ustvarja narodna samostojnost. Ne zato, ker bi bili nekaj izrednega, so pa nosili domovino v srcu.

 

    Ta domovina je res naša le nekaj časa, a je čudovit Božji dar, prava dragocenost, tako da si želimo tudi počivati v njeni zemlji. Morda je tudi zato ob koncu nekega napetega pogovora na TV nekdanji minister Dimitrij Rupel, ko na napade na sedanjo vlado ni znal več drugače odgovoriti, preprosto dejal: »Vendar, imejmo radi to našo domovino!« In voditeljica je pametno dodala: »In s tem zaključimo današnji pogovor.«

     Danes se nam zdi, da je nekam preprosto prišlo do samostojnosti, vendar vzporedno opažamo, kako silno počasi se ustvarja dejanska samostojnost. Samostojnost države ni samo politični pojem. Dežela je samostojna, ko postanejo samostojni njeni ljudje. Za to osebno samostojnost pa ne zadostuje le neodvisnost, zanjo je potrebno prerasti predsodke in odpor do drugače mislečih, zanjo se je potrebno naučiti odpuščanja in duha odgovorne solidarnosti, da ne rečem, človeške dobrote. Zanjo je treba čut za lastno dostojanstvo razširiti na spoštovanje vseh ljudi. Zanjo je treba več delati kot govoriti, morda celo vpiti in žvižgati. In včasih so zanjo, žal, potrebna tudi življenja.

 

     Kdor ne ve za večnost, je vedno v nevarnosti, da bo vse gledal le skozi časne potrebe in možnosti. Od tod pa je le majhen korak do tega, da začnemo domovino zapravljati, jo razprodajati in kvariti njeno dušo.

     Zato misel o domovini tako zelo sodi sem v cerkev in v celoto družbe. Kajti tule, ob Božji besedi in z močjo njegovega Duha, se more in tudi mora ustvarjati tista duhovna naravnanost, ki oblikuje celotnega človeka, njegovo telesno in duševno, socialno in duhovno bit. Ker vemo, da le Božji Duh prav oblikuje človekovo srce.

     Prej smo se spomnili nekaj ljudi, ki so delali za našo domovino  v politiki in pod orožjem. Tu pa izrazimo hvaležnost vsem materam skozi stoletja, ki so otrokom pele slovenske pesmi, očetom, ki so vkljub težavam ostajali zvesti slovenstvu doma in v tujini, duhovnikom in  učiteljem, ki so otroke vzgajali v samostojne osebnosti, kmetom, ki so domačo zemljo čuvali in jo spoštljivo obdelovali, pa poetom, ki so jo opevali. Množica ljudi s srcem in pogumno zvestobo. Ti oblikujejo narodovo dušo,  njegovo identiteto. In ta ostane. Tudi Mojzes si je raje izbral preizkušnje s svojim zatiranim ljudstvom, da je v njih prebujal zavest, da so izvoljeni od Boga, čeprav so neznatni, in da jih je Bog določil za veliko poslanstvo – za razodetje najpopolnejše življenjske modrosti, ki je strnjena v Božjih zapovedih in kasneje v blagrih.

     Kako je že dejal Jezus: »Grem, da vam mesto pripravim.« Dokončna domovina v polnem uresničenju je pač njegovo kraljestvo, to je življenje, ki ga  uravnavajo resnica in pravičnost, mir in ljubezen.

    Zato se mi zdi nepošteno in škoda, da je v Cankarjevem letu ob proslavljanju dneva državnosti Slovenija okradla Cankarja. Iz trojice besed, v katerih je Cankar videl osnovne odrešujoče stvarnosti: mati, domovina, Bog, je vzela le prvi dve. Sramovala se je sprejeti in imenovati tudi Boga. Odrešenje, sprava in edinost pa so prav njegovi darovi. Če se ne naučim spoštovanja svoje matere in s tem tudi vsega, iz česar sem zrasel, če ne znam ceniti svoje domovine in z njo vsega, kar sestavlja njeno preteklost in sedanjost, in če se ne učim ljubiti Boga, iz katerega vse dobro in vse življenje izvira – pa naj ga imenujem kakorkoli že – kaj bom dejal gospe smrti na njeno vprašanje, za kaj in za koga sem porabil svoje življenje. To je celovitost Cankarjeve misli. In sveti Avguštin bi iz svoje knjige o božji državi naravnost dodal. »Nevarno je ločevati duhovno in svetno.«  

   Kristjani ne sanjamo o drugi – večni domovini, ampak sodelujemo v njenem ustvarjanju. 

Jeremija je s preroškim duhom v svojem času edini prav razumel usodo svojega naroda. V obraz so mu govorili: »Ti govori z Bogom, mi te bomo poslušali.« Za njegovim hrbtom pa so se skrivaj menili: »Obtožimo ga, naznanimo ga!« Morda ga bomo le premagali.« In uspelo jim je, da so zapravili svojo domovino. In kaj v takem ostane človeku, ki ljubi domovino? Isto kot Jeremiju: Da ostane močan v svojem prepričanju in trden v zaupanju, da bo čas prav ocenil enega in drugega. To je zagotovilo Božje pravične ljubezni.

     In kako duhovito je profesor in pisatelj Alojz Rebula, ki je takrat živel na Tržaškem, po predavanju, ki ga je imel na Teološki fakulteti v Ljubljani, ko ga je nek študent nekoliko zafrkljivo vprašal,: »Kje pa je vaša domovina?«, mirno je dejal: »Moja domovina je v nebesih.« Ta pa je dar Božje usmiljene ljubezni.

     Dve domovini in ena ljubezen.

     Amen. Tako naj bo.