FJ7_7339_w

Šenčurski dolgoletni župnik Franc Vavpetič

V nedeljo, 1. decembra 2019, je jutranjo sveto mašo vodil kanonik in prelat Anton Slabe. Daroval jo je v spomin na dolgoletnega šenčurskega župnika Franca Vavpetiča. Minilo je ravno 50 let od njegove smrti. Slabe je bil tudi Vavpetičev zadnji kaplan in je za njim kot župnijski upravitelj prevzel šenčursko župnijo. V pridigi nam je osvežil spomin na župnika Vavpetiča, ki se ga mnogi še dobro spominjate. O njem je spregovoril še naš domači kanonik in prelat Vinko Prestor. Več slik je tukaj.

Poglejte celotni prispevek.


V okrožnici Nadškofije Ljubljana iz decembra 1969 je o Vavpetiču zapisano: „Dne 1. decembra 1969 je v Šenčurju umrl Franc Vavpetič, župnik šenčurski, prodekan in duhovni svetnik, star 78 let. Rodil se je 29. marca 1891 v Podgorju v župniji Kamnik.
Gimnazijske študije je končal na klasični gimnaziji v Ljubljani in bogoslovje prav tako v Ljubljani. Dne 16. julija 1914 je bil posvečen v duhovnika. Eno leto je še ostal v semenišču, nato je kaplanoval na Koroški Beli, v Šentvidu nad Ljubljano, v Tržiču in v Naklem. Leta 1927 je prišel za kaplana v Šenčur, kjer je leta 1934 tudi postal župnik. Leta 1941 je bil imenovan za prodekana in duhovnega svetnika. Nemci so ga takoj po prihodu izselili na Hrvaško. Nekaj časa je bil kaplan v Valpovem v đakovski škofiji, nato se je vrnil v ljubljansko nadškofijo in v domu onemoglih v Ponikvah pri Dobrepolju kot hišni duhovnik preživel vso okupacijo. Leta 1945 se je vrnil v Šenčur in kot prodekan skozi 14 let z veliko modrostjo vodil kranjsko dekanijo.
Franc Vavpetič je bil močna duhovniška osebnost, izredno nadarjen matematik in jurist, izvrsten katehet, govornik in organizator. Na grobu mu je lepo govoril njegov faran, ki se je iz mladosti spominjal, kako je takratno mladino vodil in usmerjal s svojo močno in neoporečno osebnostjo ter zapuščal v njej neizbrisne spomine. Bil je vedno nekako dostojanstven, ljubezniv in do skrajnosti delaven. Domačin se mu je zahvalil za njegovo zadnjo pridigo na mrtvaškem odru, kjer je imel prav tak nasmeh, kakor vsakokrat v življenju, kadar je dosegel uspeh. Šenčurski farani so ga spremili z veliko prizadetostjo in hvaležnostjo na lepo šenčursko pokopališče. Pogrebno slovesnost je namesto obolelega nadškofa dr. Jožefa Pogačnika vodil pomožni škof dr. Stanislav Lenič skupaj s skoro 50 duhovnikov.“

 

Govor g. prelata in kanonika Antona Slabeta (pdf datoteka za tisk)

50 let od smrti župnika Franca Vavpetiča

Šenčur, 01.12.2019

     Vsaka nedelja je najprej  spomin Gospodovega vstajenja in vsega, kar je naredil in dela za nas. Posamezni poudarki nas le spominjajo na vsebine in  vrednote, ki naj bi stalno živele v nas.

     Tako teden in nedelja Karitas ni najprej spodbuda za pomoč ubožnejšim od nas, ampak je vse skupaj namenjeno temu, da človek sam postaja boljši, bolj občutljivega srca, bolj velikodušen, nekako v temelju dober, da dobro misli, dobro želi, dobro dela – da mu to preide v navado. 

     Prva adventna nedelja pa vsakič ponovno postavlja na nov začetek – najprej cerkvenega leta; spet bomo skupaj potovali skozi odrešenjske skrivnosti, jih znova doživljali in tako v sebi krepili osvobajanje krivde in strahu, pa poglabljali povezanost z Bogom. Tako plavamo skozi sedanjost opremljeni s spomini, da gradimo vizijo, pogled v prihodnost.

    Tudi narod ima svoj zgodovinski spomin. V zadnjem času spet bolj usmerjamo v preteklost in iščemo ljudi, ki so bili namenoma zamolčani, pa so naredili velike stvari za dobro Slovencem. Začelo se je s pesnikom Balantičem, ki bi, če bi mu pustili živeti, najbrž stopil ob bok Prešernu; pa z Ivanom Hribovškom, potem z J. E. Krekom in njegovimi socialnimi pogledi ter delom za pomoč delavcem in kmetom; vstaja Andrej Gosar, ki je njegove poglede na razvoj družbenega reda baje pobral Kardelj za samoupravni socializem, le da je zamolčal vlogo Boga. In še vrsta drugih, tudi izmed naših beguncev in izseljencev. Anton Korošec na pravo zgodovinsko oceno še čaka. V petek pa smo v Vrbi doživeli odprtje nove predstavitve Prešerna v rojstni hiši; in nekaj mesta za častno predstavitev je dobil tudi nadškof Vovk – enim   v veselje, nekaterim v jezo. A resnica preživi. 

      Zahvaliti se vam moram, da se spominjate tudi duhovnikov, ki so vam oznanjali Božjo besedo, vam delili moči zakramentov, živeli z vami in po svojih močeh tudi za vas. To je že Pavel priporočal vernikom.

     V Zborniku, ki je izšel leta 2006, in je dobra študija življenja Šenčurja skozi čas, je omenjenih veliko ljudi. Župnik Franc Vavpetič je v tem Zborniku nekajkrat: da so Nemci njega in šolskega upravitelja Rapeta spomladi 1941 kot prva odpeljali; nato, da se je po vojni vrnil in da je vkljub omejenosti dela na cerkev in župnišče versko življenje raslo, pa da je pred vojno vodil kulturno delo mladih in režijo iger.

     Franc Vavpetič, ki je bil rojen 29. marca 1891 v Podgorju pri Kamniku, je bil v Šenčurju kar 42 let, vendar s tem, da je bil med vojno štiri leta v izgnanstvu. Obilje duhovnikov pred vojno je bilo tolikšno, da je bil kaplan na Koroški Beli, zatem v Šentvidu, pa v Tržiču in še v Naklem, preden je prišel za kaplana v Šenčur; takrat pa je imel že 35 let.

     V letih ljubljanskega študija je bival v Križankah in križniki so se nadejali, da bo tudi ostal pri njih. Tam je najbrž dobil tisto dostojanstveno držo, ki je bila značilna za duhovnike tistega obdobja. V Šenčur je prišel za kaplana leta 1927 k župniku Pibru in v teh prvih sedmih letih je krepko segel v življenje mladih in v kulturno dogajanje, ki je pred vojno doživljalo pravi razcvet: Marijina družba, ki je imela celovit program za vzgojo deklet in žena, društveno delo, ki se je ne le v Šenčurju, ampak tudi po posameznih vaseh razvilo v kar neverjetno ustvarjalnost; godba, amatersko gledališče. Poleg rednega kaplanskega dela je bil tako vsak večer nekje zaposlen. Škof Jeglič ga je namreč poslal v Šenčur posebej z naročilom, naj animira v župniji ne le versko, ampak tudi družbeno življenje po krščanskih načelih. In to je bil v celotni ljubljanski škofiji čas zelo uspešnega razvoja na vseh področjih. In Vavpetič je bil človek mirnega značaja, ki je znal dobro presojati in prav tako dobro organizirati dogajanje. Prava množica mladih ljudi, ki so bili povezani s Cerkvijo, so dobili priliko za vrsto ustvarjalnih dejavnosti, tako da je bilo življenje res živahno. V spominu mi je ostalo, da so se ti mladi med seboj do srede pogovarjali, kje so bili in kako je bilo v nedeljo, od srede naprej pa, kam bodo šli prihodnjo nedeljo. Jugoslovanska oblast je v letu 1932 vse to družbeno življenje podrla z diktaturo, ko je prepovedala vsa katoliška društva. Za to je izkoristila dogodek v Šenčurju leta 1932. Liberalci so hoteli imeti v Šenčurju shod. Najbrž so čutili, da se njihov vpliv v Šenčurju manjša. Govoril naj bi župnik Barlé, ki je bil doma v Šenčurju, bival pa v Ljubljani, in je bil prijatelj župnika Pibra. Pa so mladi fantje tako  motili ta shod, da ga ni bilo mogoče izpeljati. Prišlo je do pravega pretepa.  O teh dogodkih, ki so šli v zgodovino kot šenčurski dogodki, je kranjski dekan Škerbec tudi napisal knjigo z istim naslovom: Šenčurski dogodki. Takoj zatem je z vrsto duhovnikov in vplivnih vernih laikov tudi Vavpetič dva meseca presedel v preiskovalnem zaporu, češ, da je stal na pragu kaplanije in posmehljivo opazoval ter očitno odobraval dogajanje neuspelega liberalnega shoda.

     V ozadju je bilo takrat nenehno tekmovanje in tudi napetost med klerikalno in liberalno stranko. Klerikalna je bila premočna za liberalno  misleče. Kralj Aleksander je imel pred očmi dve stvari: prevlado liberalne politike in večji vpliv pravoslavne vere in s tem srbstva. Te napetosti, ki so takrat nastajale, so imeli klerikalci za kulturni in načelni boj, druga stran pa jih je prevedla v grozovito maščevanje v medvojnih in povojnih pobojih.

     Leta 1934 je Vavpetič že dobil dekret, naj gre za župnika v Kovor. Takrat so bili še t. im. konkurzi. Kdor je hotel postati župnik, je moral kandidirati in tudi dokazovati svojo primernost za ono župnijo. Vendar se je čisto nepričakovano zaobrnilo. Ob nepričakovani smrti župnika Pibra – po uspešni operaciji je prišlo do sepse – je tedanji  škofijski kancler Joža Jagodic, Šnekov z Visokega, takoj dosegel, da je bil oni dekret preklican, in v navdušeno veselje večine župnije je Vavpetič postal župnik v Šenčurju.    

     Bil je eden redkih, ki je dobil škofijsko priznanje za svoje katehetsko delo. Imel je neverjetno avtoriteto; otroci so sami od sebe umolknili, ko se je pojavil na vratih.

     Bil je izredno urejen tudi v pisarniškem delu. Škof Vovk ga je imel za enega svojih svetnikov – bila sta si zelo podobna po duhu, po dosledni zvestobi Cerkvi, po slovesnem slogu obhajanja liturgije, shodov in procesij, pa tudi po baročnem načinu pridiganja. Za matične knjige, kot jih zdaj vodimo, je škof prosil prav Vavpetiča, naj do milimetra natančno določi, koliko prostora naj imajo posamezne rubrike za vpise.

    Škof Vovk ga je hotel postaviti za ravnatelja bogoslovja, pa je odklonil, češ da mora skrbeti za svojo mamo, ki je bila pri njem in mu gospodinjila. Bivala sta v kaplaniji. V resnici mu je bilo ljubše bivanje in delo na župniji.

     Naslov duhovni svetnik je bil res bolj častnega pomena, so ga pa prejeli duhovniki, ki so veljali za vzorne duhovnike v svojem duhovniškem življenju pa tudi uspešni v pastoralnem delu.

      Postaral se je kasneje. Pred vojno je veljal za naprednega. Bil je res gospod v tedanjem pomenu te besede. Dostojanstven v obnašanju, razsoden in obenem previden v govorjenju. Že zaradi njegove dostojanstvene drže so nekateri imeli strah priti v farovž. Pa je bil dostopen za vsakega. Le razmerje do duhovnika je bilo takrat drugačno. Bil je gospod. In vsak je čutil: »Župnik me pozna do obisti.« Res je znal tudi naravnost povedati in očitati napake in nepravilnosti. Župnike so takrat tudi vzgajali, da morajo biti res vrh župnije, njen voditelj. Župnikova beseda je morala biti taka, da je obveljala. 

     Močno je bil povezan z učitelji, ker so oboji sodelovali v kulturnem življenju župnije in v skrbi za vzgojo otrok.  Kar prijatelja in domača pa sta bila z županom Umnikom.  

    Malo pred vojno se je že vozil z motorjem in edino župana Umnika je enkrat peljal z njim. Tik pred vojno – tako je povedal – je že imel izbrane hraste v farovški gmajni, za katere si bo nabavil avto, Volkswagnovega hrošča.

     Nemci so ga takoj odpeljali, kot za njim večino duhovnikov; pustili so jih le nekaj, ki zaradi starosti ali bolezni niso mogli v izgnanstvo. Izselili so jih na Hrvaško in nadškof Stepinac jih je sprejemal in poskrbel, da jih je večina našla mesto, največ po župnijah. Pravzaprav je imel veliko srečo, da ni dolgo ostal v Valpovem na Hrvaškem, ampak je, ne vem, kako, dobil za štiri vojna leta zavetje pri redovnicah v Ponikvi na Dolenjskem. In tam je bil dobro preskrbljen. Sam je to pripisoval temu, da se je rad priporočal angelu varuhu.

     Veliko je bral, imel je vrsto medicinskih knjig. Vsako stvar je hotel razumeti. Preštudiral je tako državne zakone kot sestavo svojega motorja, ki so mu ga Nemci takoj zaplenili. In ta njegova natančnost mu je prišla zelo prav posebno po vojni; v zaslišanjih se je skliceval na državne zakone in zasliševalci ga niso mogli ukloniti. Enkrat so zato prišli zasliševalci celo iz Ljubljane, tako da so se jim kranjski na tihem privoščljivo smejali.

     Po vojni se je vrnil v Šenčur, vendar kot zasebnik in so ga sprejeli Tišlarjevi; pri njih je bival. V župnišču je bil takrat Krajevni odbor in nekaj strank, podobno kot prej med vojno nemški uradi. Kako so ga Šenčurjani cenili, je razvidno iz tega, da je oblast končno le morala dati dovoljenje, da nadaljuje službo župnika. 

     Kako se je takrat počutil, najbrž ne more nihče opisati. Razlika od pred vojne pa je bila neznanska.

     Večkrat je bil klican v Kranj na zaslišanja. Ne kranjski ne ljubljanski zasliševalci mu niso mogli naprtiti kake napake in ga obsoditi. V letu 1949, ko so bili hudi pritiski za vpis v zadrugo, je bil tudi on dva meseca zaprt. Shujšan se je vrnil; malo je jedel v zaporu, bal se je, da ga bodo zastrupili, kot se je govorilo, da so jih nekaj.  Še večkrat so ga klicali na zaslišanja na UDBo, češ, da vpliva na druge duhovnike. Zadnjič je moral zaradi bolečih kolen z berglami v Kranj. In ko je nekdo v Kranju gledal skozi okno, je smeje dejal: » A tega se bojite?« Drugi pa je rekel: »Kar on reče, to med ljudmi velja.«

      Najbolj sta ga boleli dve stvari: Prvo je večkrat zapisal v kroniki: da je versko življenje kmalu po vojni začelo upadati. Saj je vedel, da je bil v ozadju v prvi vrsti strah, pa vendar. Ko je gledal skozi okno, ko so ljudje hodili na prve volitve, je dejal: »Vidiš, v nedeljo k maši ne more, na volitve pa gre.«

     Drugo pa je bilo zanj bolj ponižujoče: da so ga zasliševali in delali preiskave v župnišču tudi taki, ki jih je nekdaj učil verouk. To je prizadelo njegov ponos in se je zato zaprl v župnišče in cerkev. Za vse zunanje opravke je pošiljal kar gospodinjo, tako da so se tudi oni počutili nekam ponižane, da se sam noče meniti z njimi. Šele ko je šlo za gradnjo prve trgovine nam mestu farovške štale, sem ga peljal v Kranj za podpis pogodbe. In to je bila tudi prva stvar, ki jo je podjetje zares plačalo.

    

      Nekaj anekdot bi pa le rad navedel, ki sem jih doživel v onih štirih letih, ko sem bil pri njem kaplan.

    Imel je nekaj rednih obiskovalcev, ki so se bili zapili in so prihajali ter ga prosili, naj jim posodi. Naslednjič je takega prehitel in ga takoj vprašal: »A danes ste mi pa prišli vrnit?«

     Bolj za pogovor je prihajala tudi revna, postarana žena in mu vsakič prinesla majhen dar. Ves čas pogovora je držal tisti denar v roki, preden pa sta šla narazen, ji je pa dejal: »No, zdaj pa jaz Vam tole dam.«  In je vzela, se z veseljem zahvalila in šla.

     Po vojni enkrat je s Koroške dobil pismo, da lahko pride po svoj motor. Pa ni šel. Nobene stvari, ki jo je kdo drug uporabljal, ni maral več.

     In enkrat, ko sem imel delo pozno v noč, sem ga prosil, naj me zjutraj zbudi. Res je prišel na vrata, trikrat potrkal, potem pa dejal: «Jaz sem svojo dolžnost opravil.«    

     Nikoli ni omenjal ljudi, ki so bili do njega krivični in mu v povojni oblastnosti grenili  življenje. Le ni jih več omenjal, ne imel za mar. In ko so ga ljudje izzivali s svojimi mnenji, pa napeljevali, da bi tudi on povedal svoje, je zvito dodal samo: » A tako vi mislite?«

     V glavnem je hodil peš, ko je šel maševat in učit verouk tudi na podružnice. Tudi se je zgodilo, ko je kot dekan hodil po vizitacijah, da ga šofer ni hotel vzeti na avtobus. Nekajkrat po vojni ga je še peljal Celjer z zapravljivčkom, pa so od njega zahtevali, naj bi poročal vse, kar župnik govori, in je raje zapravljivček doma razdrl. 

     Prvega kaplana je dobil šele leta 1958, to je bil Franc Perko, ki je  kasneje postal nadškof v Beogradu. S tem se je dejansko začela v Šenčurju nova doba cerkvenega pastoralnega življenja.

     To je bilo za župnika vendarle precejšnje olajšanje – ne samo glede dela. Imel je nekoga doma, s katerim se je lahko kot duhovnik pogovarjal. In prav kaplana Perka je  zelo cenil, ker je videl njegove sposobnosti. Ko je bilo Perku dovoljeno, da gre študirat, mu je v nagovoru v  slovo pri mizi v baročno slikoviti govorici govoril: »da se je naenkrat kot gigant povzdignil nad vse uboge kaplane.«

     Dolga leta je opravljal tudi službo dekana, dokler ga ni začela mučiti putika. Prvič so mu bolnico plačali verniki, drugič jo je moral sam. Duhovniki niso bili ne zdravstveno ne pokojninsko zavarovani, razen tistih, ki so se vpisali v Cirilmetodijsko društvo. Tega pa je ustanovila tedanja oblast, da bi imela duhovnike v oblasti. Cerkev ga je zato odklanjala. In on je  imel – tudi podobno kot Vovk – popolno predanost Cerkvi. Raje trpeti, kot se v tem ukloniti. Med ljudmi, ki niso razumeli, da so zadaj take politične igre, ki naj bi zlomile Cerkev, pa se je le razširilo mnenje: »Pa naj se vpiše v tisto društvo, da bo vsaj zavarovan.«

     Tudi ko so podrli kapelo Srca Jezusovega sredi Šenčurja in naložili marmorne plošče pod farovško lipo, se ni menil, niti potem, ko je kamen počasi izginjal. Le kip so takrat prinesli v župnišče in je bil vsa leta v veži, da ga je videl vsak, ki je prišel v hišo. Ni mogel razumeti in se je čudil, kako morejo ljudje, ki so prej bili s Cerkvijo, zdaj sodelovati pri takih dogajanjih. Načelnost, izobraženost, osebna trdnost in značajnost sta mu pomenila neverjetno veliko. Zato je vztrajal v svojem delu, res, kot je Pavel opisal Timoteju: »Naj bo prilično ali neprilično. «  Tudi to je znamenje vere in njene večnostne vizije.  

   In ko so ob preverjanju cerkvenega koledarja nekateri zgodovinarji dvomili, ali je sveti Jurij resnična zgodovinska oseba,  je že razmišljal, da bo v glavni oltar postavil kip Srca Jezusovega, ki je bil nekdaj v kapeli.

     Nekaj njegovega značaja kaže tudi tole: Ko je zaradi bolečin, težav s putiko šepal,  se je odpovedal službi dekana. Ko so ga vprašali, zakaj, je odgovoril: »Ali naj takole šepam, ko spremljam škofa?«  Dekan je namreč šel na vsako birmo v dekaniji, da je spremljal škofa.

     Materialno je živel po vojni zelo skromno, doma je bil skoraj redno v isti modri oguljeni halji, za v javnost pa se je vedno uredil po nedeljsko. Marsikdaj mu je zase zmanjkalo denarja, je pa zvesto skrbel za vse obveznosti, zlasti za zavarovanje gospodinje in plačo organistu Škerjancu.

     Eno najlepših njegovih doživetij pa je bilo, ko sta v teh čudnih razmerah zrasla v župniji dva nova duhovnika, oba na nek način žrtvi političnih  razmer. Pa o tem bo vedel več in bolje povedati – bom rekel kar vaš – gospod kanonik Vinko.

     Znal je obvladati tako veselje kot prizadetost.  Ob uspehu se je nekako s kotičkom ust nasmehnil; tudi to je moralo biti dostojanstveno, ne preveč »po domače.«

     Tudi on je občutil strah. Dolgo je spal v arhivu, ki je imel železna vrata, po tem, ko so v Preski skozi okno ustrelili župnika. Na zunaj pa razpoloženja skoraj ni pokazal. Vedno je dajal videz, da je povsem miren. Ko pa ga je leto pred smrtjo zadela možganska kap in je skozi okno gledal procesijo Sv. Rešnjega Telesa, takrat pa je jokal. In najbrž je precej trpel, ko je v pisarni gledal in poslušal, ko sem se kot kaplan mučil s pogovori za pripravo na poroke ali na krst. Ko je obležal, sta zanj v glavnem skrbela gospodinja Micka in Bricljev doktor Jernej, ki je bil zelo sposoben zdravnik, pa dovolj ponosen človek, in je zato tudi doživljal dosti krivičnosti.  

     Umrl je v župnišču na današnji dan pred 50 leti. Dva dni kasneje ga je v mrzlem, vetrovnem vremenu pokopal škof Stanko Lenič.

     Dejansko se je z njegovo smrtjo nehalo obdobje, ki je zaznamovalo vso Cerkev med obema vojnama, in je odmevalo tudi v Šenčurju, pa ta čas še ni dobro ne opisan ne ovrednoten. Vmes se je zgodil drugi vatikanski koncil, ki je v spremenjenih razmerah narekoval tudi nove načine pastoralnega dela.

     Kultura, ki jo je v glavnem Cerkev pred vojno razvila, je bila izredno ustvarjalna v vsem javnem življenju, tako da so bili vanjo vpeti tudi taki, ki dejansko niso bili verni.  Ustvarila je močno duhovno osnovo, ki ne izgine kar tako iz osebnih in družinskih prepričanj. Res pa je gledala na Cerkev kot piramido, kjer je vodilni višji od drugih. Kajti, takrat tisti, ki te drže ni obvladal, tudi ni bil uspešen v organiziranju cerkvenega in kulturnega življenja; ljudje ga niso sprejemali kot voditelja. Šli pa so za tistim, ki je pokazal dovolj sposobnosti in samozavesti, pa tudi duhovno resnost in zrelost. In celovita značajnost je bila pred vojno zelo visoko postavljena vrednota. Zato je imel Vavpetič za svojo največjo nalogo obdržati ljudi povezane z župnijsko cerkvijo. Tudi v tem sta si bila z Vovkom zelo podobna. »Če pridejo ljudje v cerkev, jim lahko kaj poveš,« je bilo izhodišče njegove pastorale v spremenjenih razmerah po vojni. Čutil je, da isto razumejo tudi povojni voditelji in zato ljudem preprečujejo hoditi v cerkev, da bi jih lahko sami imeli pod svojim vplivom. 

     Danes se ta razmerja precej drugače postavljajo: duhovnik je sredi med ljudmi in ljudi povezuje bolj s svojim duhovnim, posvečevalnim delom kot z organizacijskim, in na ta način oblikuje ljudi, da bi znali urejeno oblikovati družinsko in družbeno in tudi cerkveno življenje. Zelo narobe bi bilo, ko bi na preteklost gledali kot nekaj temu nasprotnega. Ko onega reda prej ne bi bilo, tudi sedanji čas ne bi imel opore, na čem graditi sedanjost. Prepričan sem, da Šenčur svojo sedanjo duhovno in versko oblikovanost v veliki meri dolguje prav dolgoletnemu delu župnika Vavpetiča.

 

Govor g. prelata in kanonika Vinka Prestorja (pdf datoteka za tisk)

Franc Vavpetič, župnik v Šenčurju

 Prvo srečanje z župnikom Vavpetičem je bilo šele v prvem letu osnovne šole, ko smo začeli obiskovati vse večje praznike in slovesnosti v župnijsko cerkev v Šenčurju, ki jih je nadvse slovesno opravljal župnik. Vedno smo šli peš, saj takrat še ni bilo avtomobilov, niti kolesa ni imela vsaka hiša.  Prvo sv. obhajilo, ki smo ga imeli že v prvem razredu (1935)  je pripravil župnik v strogo določenem in discipliniranim redom vedno v farni cerkvi v spremstvu voditeljic k obhajilni mizi. Za vse je bila pripravljena pogostitev in popoldne romanje z vozovi k Materi Božji v Velesovo. Drugače smo bili bolj povezani s kaplanom, ki je imel verouk v šoli na podružnicah, sicer smo redno hodili k nedeljski maši v Voglje. Za nas otroke je bil župnik zelo dostojanstven že po velikosti in močnim, nekoliko patetičnim glasom, s katerim je obvladal vso cerkev, brez zvočnikov. Zelo lep in prisrčen je bil tudi pozdrav Brezjanski Mariji, ki so je peljali v Ljubljano na evharistični kongres leta 1935 in se je ustavila v Šenčurju. Globoko nam je ostala v spominu leta 1937 75 obletnica cerkve v Voklem, ki jo je nad vse veličastno organiziral in pripravil g. župnik Vavpetič. Tesno je bil povezan s tedanjim županom g. Umnikom, dekanom iz Kranja in nekaterimi zavzetimi farani, ki so skupaj imeli skrb za versko, cerkveno in kulturno življenje pod pokroviteljem župnije sv. Jurija. Kadar se je bilo treba o  čem odločati, je rad ponavljal »Kaj bo pa svetʹ Jurij rekel.« Osebno pa sem se z njim srečal v župnijski pisarni, ko sem leta 1940 prišel iskat rojstni in krstni list za vpis v prvo gimnazijo.

Naslednjo leto pa nas je prizadela druga svetovna vojna, ko so nas okupirali Nemci in najprej izselili vse duhovnike, največ na Hrvaško. Ostali smo brez župnika, kaplana, brez maše, brez verouka, torej brez dušnega pastirja. G. Vavpetič se je srečno vrnil nazaj v Slovenijo, vendar ne v Šenčur, ampak v Ponikve pod Turjakom, na področje italijanske okupacije, kar ste lahko brali v farnem listu. Tam je maševal in oznanjal Božjo besedo ter molil za rešitev našega naroda. Božja previdnost ga je vodila, da je ostal zvest duhovnik in Slovenec, se izogibal vsake politične povezave ene ali druge strani.

Ko je bilo konec vojne ni imel nobene ovire, da se je vrnil nazaj v Šenčur. Mnogi namreč niso dobili dovoljenja, da bi se vrnili v nekdanje župnije. Konec vojne in tri leta po njej nisem mogel imeti kakršen koli srečanje z g. župnikom. Šele po osmih letih odsotnosti sem ponovno prišel v župnijsko pisarno po rojstni in krstni list za vpis na teološko fakulteto in bogoslovno semenišče. To je bil začetek srečanja duhovne narave. Vavpetič je bil v vseh stvareh izobražen tako tudi v cerkveni in državni zakonodaji.  Marsikateri državni uradnik je bil v veliki zadregi, ko je klical župnika na zaslišanje. Župnik se je s svojim natančnim poznavanjem zakonov tako rešil kazni, ki mu je grozila včasih tudi zaradi lažne prijave krivde, ki je ni storil.

Cerkveni zakonik škofijske sinode iz leta 1940, člen 350 je zaradi mene kot bogoslovca predpisoval posebne dolžnosti in odgovornosti. Zapisano je, da morajo župniki vsako leto do konca oktobra poročati škofiji, kako so bogoslovci preživeli počitnice v njihovi župniji, kakšno je bilo njihovo življenje. G. Vavpetič je vestno ravnal po teh predpisih in želel, da sem vsako jutro prihajal v Šenčur k sveti maši in potem po zajtrku dopoldne vpisoval podatke v matične knjige ali napravil prepise za škofijski arhiv. Veliko je bilo tudi pogovorov o dušno pastirskem delu, teologiji ali tudi drugih splošnih vprašanjih, S tem mi je širil obzorje in pripravljal pot za življenje duhovnika in dušnega pastirja za čase, ki so postajali vedno bolj zahtevni v času brezbožnega in proticerkvenega naziranja  moderne družbe. To je bil zares lep čas in bogat čas, ki sem ga preživel kot bogoslovec. V tem času ni bilo priložnosti potovati po svetu, saj nismo dobili potnih listov, še manj da bi mislili na avto, ki je bilo še redko vozilo.

Gospod Vavpetič je bil zelo srečen, da je imel v župniji tudi bogoslovca in zelo bistrega in talentiranega kaplana, poznejšega beograjskega nadškofa dr. Franca Perka. On mu je veliko pomagal pri organiziranju moje nove maše leta 1961.  G. Vavpetič je bil zares, kakor bi rekli, markantna in velika osebnost, za kar je prav, da se ga ob petdesetletnici njegove smrti spominjamo in se mu priporočamo, da bi naša župnija vsak dan bolj napredovala in ostala

zvesta Bogu in narodu.