župnija sv. Jurija, Šenčur

V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju poznali praznovanje spomina vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, zavedajoč se, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanost Njegovih udov. Na osmi dan po binkoštih so praznik vseh mučencev nastavili malo pred letom 600 tudi v Rimu. Papež Bonifacij pa je 13. maja leta 609 ali 610 rimski tempelj Panteon posvetil Mariji in vsem mučencem. Praznik so začeli obhajati 13. maja.

LJUBLJANA – Prešernov trg, sobota, 24. oktober 2009, ob 14. uri

»Poslanstvo družine je temeljno za vsak narod, za vse človeštvo; to je poslanstvo Ljubezni in Življenja, to je pričevanje Ljubezni in Življenja«.

                                                                                                 Janez Pavel II.

V obdobju javne razprave o predlogu novega družinskega zakona vas vabimo na javno srečanje družin in vseh, ki želimo zaščititi družino.

Namen srečanja je pričevanje ZA DRUŽINO.

V tem prelomnem trenutku bo naša skupna navzočnost najbolj prepričljivo podprla prihodnost družine in s tem slovenskega naroda.

Na voljo je novi Farni list: 14/2009.

.

IZ ŽIVLJENJSKEGA PRIČEVANJA DUHOVNIKA g. MILOŠA BRIŠKEGA (nadaljevanje)

Dobro se spominjam, kako smo v silvesterski noči leta 1944 bili vso noč na pohodu. Bil je zelo hud mraz. V pokrajini, katere imena se ne spomnim, smo prečkali nek zamrznjen potok, ki je bil precej širok in globok. Na sredi tega potoka se mi je vdrl led. V trenutku sem se znašel v ledeno mrzli vodi. Ker je bilo to na fronti, ni bilo nobene možnosti, da bi se moker do kože, lahko preoblekel. Tako sem do pasu moker taval po poti naprej. Prišli smo do nekega bunkerja, da bi tam prenočili. Mokra obleka se je sušila kar na meni. Posledica tega pa je bil hud prehlad. Poleg tega pa sem dobil še hujše ozebline na nogah. Pravega počitka ni bilo. Ruska vojska nas je strahotno obstreljevala in preganjala, da smo kar naprej samo bežali. V tistih dneh smo šli tudi skozi neko veliko vas, kjer so bili domačini popolnoma obupani. Hiše so bile vse lesene, neke vrste preproste brunarice. Bila je že trda noč, da se skoraj nič ni videlo, kje hodimo. V zraku pa je nekaj strašno zašumelo. Šumenje ni prenehalo, ampak se nam je vedno bolj približevalo. Čakali smo, kaj se bo zgodilo. Bile so tako imenovane Stalinove orgle. Prvič sem doživel in občutil najhujše. V trenutku je bila vsa vas v ognju. Hiše so bile en sam velik plamen ognja. Bili smo sredi vasi in skupaj z domačini smo begali sem ter tja in iskali zavetišče. Šele zjutraj, ko se je zdanilo, smo videli, kaj so povzročile Stalinove orgle. Vse hiše so zgorele. Samo cerkev in šola, ki sta bili zidani, sta ostali. Vsepovsod okrog so ležali ranjeni in pobiti vojaki ter ubogi domačini, ki so ostali brez vsega. Začelo se je tisto težko delo, ki smo se ga vsi bali. Vojaki smo pomagali najprej ranjenim. Poskrbeli smo tudi za tiste, ki so padli, da so bili dostojno pokopani. Takrat ni bilo nobenega človeka, ki bi ne rekel: „Naj se kaj takšnega ne zgodi nikoli več.“Močno sem začutil, kakšen nesmisel je vojna in vse tisto, kar človeka naredi tako strašno nesrečnega, ko naenkrat vse izgubi in tako hudo trpi. Začutil pa sem tudi, da mora biti človek Bogu hvaležen za varstvo, ki ga po angelih varuhih deli tistim, ki Vanj zaupajo. (se nadaljuje)

„Hudič napravi vse, da te spravi v obup.“

Tu najdete novi Farni list: 13/2009.

.

IZ ŽIVLJENJSKEGA PRIČEVANJA DUHOVNIKA g. MILOŠA BRIŠKEGA (nadaljevanje)

Iz Horba ob Neckarju sem bil premeščen v lažjo službo v Baden Oos pri Baden Badnu. To je bilo 1. decembra 1943. Prav kmalu so me zopet premestili na Poljsko blizu Krakowa, kjer sem bil približno en mesec. Od tu sem šel v Ukrajino v Lwow in nato v Stanislawow. Tu sem spoznal neko slovensko družino. V prostem času sem se z njimi lahko srečeval in tako vsaj občasno spregovoril slovensko besedo. V tujini se to še na poseben način občuti. Košček domačega sem torej le našel, čeprav sem bil tako daleč od doma. Vendar je bilo to le nekajkrat, saj so nas venomer pošiljali v različne kraje imenovane Stützpunkte. Čas pa je tekel naprej. Prišel sem v kraj Niebelow pri Drohobyču, v Rypne in v druge bližnje kraje, katerih imen se ne spominjam več. Iz teh krajev so nas prepeljali čez prelaz Dukla na Slovaškem, od tu pa na Madžarsko (Košice, Munkačevo, Užhorod…). Z Madžarske smo se vrnili na Slovaško (Prešov, Bardejov, Poprad pod Tatrami, Spisška nova vas…). V Popradu sem doživel razpad samostojne Slovaške države, ki jo je vodil predsednik dr. Tizso. V mesecu avgustu smo prišli na prvo frontno črto. Vedno smo morali biti pripravljeni za pot naprej ali pa nazaj. Ruska premoč je postajala vedno močnejša. Nemška vojska je že morala doživljati težke poti umikanja pred močnejšo rusko armado. Tisto leto je bila zima zelo huda. Velikokrat smo morali prenočevati v snegu in to v najhujšem mrazu. Če se ne motim, je bilo to v vzhodnih Krpatih. Snega je bilo toliko, da smo gazili po celem ne le do pasu, ampak celo do vratu. To je bila strašno težka in naporna pot.

Zadnja dva meseca se ob žegnanjih po podružnicah izročamo v varstvo in priprošnjo njihovim zavetnikom.

V nedeljo, 11. oktobra, ko bomo obhajali farno žegnanje, pa bomo vso župnijsko skupnost priporočili našemu skupnemu zavetniku svetemu Juriju. Po jutranji sveti maši bomo blagoslovili obnovljeno gospodarsko poslopje.
Ob tej priložnosti prosimo gospodinje za pecivo, s katerim bomo po končani slovesnosti pogostili vse navzoče.

Žegnanja po naših vaseh niso namenjena le temu, da ohranjamo zunanjo pripadnost neki cerkvi in vaški skupnosti, pač pa nas vsako leto še bolj vabijo in spodbujajo, da bi do obojega vedno znova prebujali in ohranjali čut odgovornosti in sodelovanja.

Nedelja, 4. oktobra je žegnanjska v Vogljah.

Sveti zavetniki naših cerkva pa naj nas še naprej spremljajo in pri Bogu podpirajo s svojo priprošnjo.

Žegnanja v tem letu si sledijo po naslednjem vrstnem redu:

- 16. avgusta v Srednji vasi
- 16. avgusta na Visokem
- 23. avgusta v Voklem in na Lužah
- 6. septembra v Hotemažah
- 13. septembra na Prebačevem
- 20. septembra v Hrastju
- 27. septembra na Olševku
- 4. oktobra v Vogljah
- 11. oktobra v Šenčurju (farno žegnanje)

Iskrena hvala vsem cerkovnikom in ključarjem, ki z odgovornostjo lepo skrbite za naše cerkve.
Hvala tudi vsem, ki omenjenim sodelavcem pomagate pri čiščenju, krašenju in predvsem duhovnem vzdrževanju bogate dediščine naših prednikov.