14. svetovni dan posvečenega življenja
2. februar 2010: Cerkev na Slovenskem (iz www.rkc.si)
Evharistija, luč v temi življenja je tema 14. svetovnega dneva posvečenega življenja, ki se v Cerkvi obeležuje na praznik Gospodovega darovanja v templju*,(1) 2. februarja 2010. Omenjeni svetovni dan je leta 1997 ustanovil papež Janez Pavel II. (1978–2005) kot dan molitve za može in žene, ki so se odločili za življenje v enem izmed katoliških redov ali skupnosti apostolskega življenja. Dogodek sovpada s praznikom *Gospodovega darovanja v templju ali z ljudskim imenom svečnica, ker se na ta dan po starodavni navadi po cerkvah blagoslavljajo sveče, ki simbolizirajo Kristusa – luč življenja.
Papež Benedikt XVI. bo ta dan skupaj s člani ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja v baziliki sv. Petra molil slovesne večernice. Po slovenskih (nad)škofijah bodo redovniki in redovnice svetovni dan posvečenega življenja praznovali z molitveno uro čaščenja Najsvetejšega ali s sv. mašo.
Sv. maše oz. molitvene ure bodo v torek, 2. februarja 2010, potekale po naslednjem razporedu:
- v ljubljanski nadškofiji bo molitvena ura ob 15.00 v cerkvi sv. Rešnjega telesa in krvi v Podutiku v Ljubljani;
- v mariborski nadškofiji bo molitvena ura ob 15.00 v cerkvi sv. Rešnjega telesa v Mariboru;
- v celjski škofiji bo molitvena ura ob 15.00 pri Sv. Jožefu v Celju;
- v koprski škofiji bo molitvena ura ob 15.00 v cerkvi sv. Ane v Kopru;
- v murskosoboški škofiji bo sv. maša ob 10.00 v cerkvi sv. Janeza Krstnika v župniji Ljutomer;
- v novomeški škofiji bo sv. maša ob 10.00 v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu.
Dodatne informacije o redovniških dnevih dobite na sedežih (nad)škofij oziroma na KORUS-u (Konferenci redovnih ustanov Slovenije), tel. 01/433–53–23, 040/770–222, e-naslov:, e-naslov ter na spletni strani.
Bogu posvečeno življenje v Cerkvi
Smisel in namen Bogu posvečenega življenja v redovni skupnosti lahko razumemo samo v veri. Redovniki se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.
Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu poseben stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.
Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat
Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata). Posamezne ustanove si v skladu z lastno apostolsko karizmo prizadevajo za obnovljeno zavzetost na vzgojnem in izobraževalnem področju, za oblikovanje in posredovanje kulture in se posvečajo ljudem v stiski. Pozornost namenjajo duhovnemu spremljanju posameznikov, skupin in družin, duhovnim vajam, svetovalnemu delu, pravni zaščiti žensk in mater ter gmotni pomoči družinam z več otroki. Redovniki, upoštevajoč značilnosti karizme posamezne ustanove, sodelujejo med seboj, z duhovniki in laiki. Cerkev na Slovenskem se posveča vzgoji fantov v semeniščih in vsem drugim, ki živijo v skupnostih Bogu posvečenega življenja, razvija pa se tudi prebujanje, odkrivanje, prepoznavanje in spremljanje kandidatov za nove duhovne poklice (prim. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 409–421).
Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati. Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.
(1) Na ta dan pri bogoslužju beremo odlomek iz Lukovega evangelija.
TU SŠK
