Na voljo je novi Farni list: 4/2010.
Nadaljujemo z pričevanjem g. Miloša Briškega. Celotno do sedaj objavljeno besedilo je tukaj.
Predno smo se podali na več kot 100 km dolgo peš pot, so ruski vojaki prinesli v umazanih rjuhah zavezanih v cule, polno starih skorij kruha, ki so bile trde kot kamen. Vsak ujetnik je dobil prgišče teh skorij. Oficir je ob tem povedal: „To imate za na pot!“ Čeprav so bile te skorje stare in suhe, so nam dišale kot kakšna sladka potica. Ko smo jih jedli, smo pazili na vsako drobtinico, da se ne bi zgubila. Tedaj smo se vsi še kako dobro zavedali, kaj pomeni imeti vsakdanji kruh. Zase lahko rečem, da sem se takrat spomnil na vsak najmanjši košček kruha, ki sem ga kot otrok nehvaležno odklonil ali celo zavrgel. Kruh je zares zelo velik dar, je blagoslov, ki je vreden vsega spoštovanja. Za vsak košček bi se ljudje morali vsak dan sproti zahvaljevati Bogu. Tako smo ob misli na kruh, lačni in žejni, začeli dolgo pot v neznano.